WHITE STRIPES

Elephant

XL Recordings/Dallas, 2003

White Stripes potrjujejo izjavo, da vedno bolj beremo o glasbi, manj pa jo poslušamo - dodajmo še “gledamo”. V vsej fami, ki jo zasledimo v medijih, sta se znašla tudi Jack in Meg White alias White Stripes. Nov, četrti album Elephant je bil še pred uradno objavo razglašen za album leta, celo za album desetletja. Da bi bilo pretiravanje še večje, se je znašel tudi na spisku najboljših stotih albumov rocka na sploh. Pretiravanja bo potrdil ali ovrgel čas, zagotovo pa je, da je bil album Elephant eden najtežje pričakovanih albumov letošnje bere. Od uradnega izida bo kmalu minilo skoraj pol leta, zato je pravšnji čas, da umirjeno in nepretenciozno ocenimo ta vroči album.

Z enostavnim instrumentarijem bobnov in kitare so se znašli med zastavonošami novodobnega rockovskega preporoda, predvsem so na vrhu kataloga duetov, ki se zadnje čase krepko debeli. Morda je vse to odgovor na čas, ki ga preživljamo, a vendar bolj izstopajo naslanjanje in oživljanje tradicije rocka s koreninami v bluesu in countryju ter slastnost preprostega. Jack in Meg White sta zvezdnika tega trenutka, a njuno početje je brez maske, brez ličila. Glasbeni industriji se nista udvarjala, kot dosedanje sta tudi četrti album posnela zvesta sebi in pristno - v družbi angleškega mojstra Liama Watsona sta v osemkanalnem londonskem studiu Toe Rag vse skupaj dokončala v golih osmih dneh. V primeri z albumi z visokim proračunom je ta nizkoproračunski, s porabljenimi šest tisoč funti se bo morda celo zapisal med rekorderje v dobičku. Z albumom Elephant sta obranila drugačnost in prepoznavnost, ki sta jo oblikovala na dosedanjih treh albumih (The White Stripes, De Stijl, White Blood Cells) pri res legendarni založbi Sympathy For The Record Industry. Elephant je skupek izkušenj in kristalov te polpreteklosti, s še vedno prisotno rdeče-črno-belo kombinacijo sta jih zaokroženo presegla in jih zlila v celoto, ki se ji s težavo upreš. Bluesovski čar in countryjevska mehkoba se ne oddaljita od izostrenih napalmskih kitarskih rifov. Zelo rockovski album, ki bobni z neposrednostjo, vrača mlajšim generacijam zaupanje v rock, starejšim ponuja upanje, da ni vse tako črno in brezupno, ter se pri tem niti za kanček ne ukloni pritisku časa, ne operira s sodobnimi oblikami. White Stripes se oklepa tradicije, pa naj gre za bluesovsko navezo Roberta Johnsona in Freda McDowella ali za poklon countryjevski zvezdi Loretti Lynn ali navezovanje bodisi na detroitsko ostrino Stooges in MC5 bodisi na kantavtorsko nezvestobo Boba Dylana. Tako zaznamujejo ta trenutek rockovske produkcije in nudijo užitek ter premislek, kako lahko je biti izven časa, nadčasoven.

BIGor