21. ORKNEY FOLK FESTIVAL

Stromness, Orkney, malo čez Škotsko, od 22. do 25. maja 2003

Ko je letalo končno pregrizlo mlečno goščo oblakov, ki so se vlekli tik nad tlemi, mi še vedno ni bilo čisto jasno, da sem se znašla nekje sredi Atlantika - na največjem otoku Orkneyjskega arhipelaga. Skozi pršeči dež, ki se mu tam gori pravi »mist« (to, seveda, ni isto kot naša neromantična megla), nisem videla niti svojega nosu.

Tipično atlantsko vreme, ki se čez poletje zaroti proti festivalskim vikendom, bo zopet terjalo davek, sem črnogledila. Saj ne, da bi bilo zato kaj manj muzike ali da bi bila »performanca« kaj na slabšem, ampak dober »sešn«, ki ga pleme veščih muzikantov in pevcev pričara pod milim nebom, je pač nekaj posebnega.

Pa so me domačini v pojoči skandinavsko obarvani škotščini kaj kmalu potolažili. V pubih namreč nikoli ne dežuje in vreme je tu, na atlantskem robu tako nepredvidljivo, da se morebiti pa le lahko nadejamo toplih žarkov.

In res, v četrtek zvečer, prvi večer festivala, je kot po naročilu visoko na severu sonce sijalo vse tja do polnoči in spet vzšlo ob tretji uri zjutraj. Ker smo bili tako rekoč tik pod oblačno skorjo in je nebo skorajda tiščalo k tlom, smo spali, kot se za takšne skrajne razmere spodobi, v izjemno skromnih količinah.

Kajti orkneyjski folk festival je praznoval 21. let obstoja in po vseh pravilih postal polnoleten festivalski veteran. Zamisel o tridnevnem ceilidhu (izg. keiliju) – to v škotščini pomeni ne le zgolj zabavo v nam znanem pomenu besede, temveč predvsem družabni aspekt: pripovedovanje zgodb, šal, začinjeno z obilico muzike, prepevanja, črnega humorja, patosa in opojnih substanc – se je porodila v lokalnem turističnem uradu. Dvajset tisoč Orknijcev, stisnjenih na robu stare celine in razpršenih po skorajda sedemdesetih otokih in otočkih, namreč ljubi zabave, še posebej, če trajajo več dni zaporedoma. Pravzaprav lahko mirno trdim, da so dobrovoljni domačini mojstri zabave, saj od maja do konca septembra skorajda ne mine konec tedna brez festivala. Zdi se, da vsak izgovor za druženje pade na plodna tla, morda prav zato vaške in malomestne skupnosti še vedno povezujejo naturščike in nove prišleke, ki jim tu prav po indijansko pravijo »white settlers« (beli naseljenci).

V času festivala so v malem mestecu Stromness, ki šteje le nekaj tisoč duš, beli prišleki in znani ter cenjenimi muzikanti s celine skupaj s celim bataljonom veščih lokalnih fidlerjev ali goslačev, mandolinistov, kitaristov, harfistov, dudašev, harmonikarjev, klarinetistov, tolkalcev, pevcev in plesalcev uganjali veličastni hrušč in trušč – keili, se ve.

K slednjemu so še dodatno pripomogli Shikisha, petčlanska tolkalska zasedba iz južne Afrike s štirimi brhkimi dekleti, ki so, v veliko veselje moškega občinstva, pripravile pravi mali plesno-glasbeni spektakel, ki se ga ne bi sramovala niti domača Druga godba.

Čeprav orkneyjski folk festival ne spada pod tradicionalistično naravnano društvo TMSA (Traditional Music of Scotland Association), varuha starodobne škotskosti, so nas tradicionalisti počastili z navzočnostjo, ki pa ni bila preveč moteča. Ob jazzovskih, bluesovskih, bluegrassovskih, cajun in rockovskih interludijih so se namreč mirno umaknili v posvečene prostore in prepevali škotske pesmi tako, kot zapoveduje tradicija. Škrlatna zavesa, ki je ločevala prostor tradicionalnega petja in prostor »drugega«, je bila dokončna.

Generacija Ewana MacColla in Hamisha Hendersona, ki jo je zastopal hudomušni pisec besedil in pevec Adam MacNaughton, ostaja generacija socialističnih in sindikalnih idej, tudi in še posebej v času, ko škotska socialistična stranka postaja vse močnejša. Freedom Come All Ye!

Ja, tudi med Orknijci se še vedno najde kak star socialist. In lahko si predstavljate, da so bile pokoncertne debate nadvse bratske in sestrske.

Domačini, kot sem že omenila, ljubijo druženje, in če prebivalci oddaljenih otokov ne morejo priti na zabavo na glavni otok, potem organizatorji poskrbijo, da zabava pride k njim. Tradicionalnim podeželskim plesom, ki jih otoške skupnosti organizirajo vse leto, se tako pridružijo festivalski keiliji, kjer domačine zabavajo lokalni glasbeniki skupaj z znanimi imeni britanske folk scene.

Letos je bila bera imen in koncertov še posebej obilna: od šetlandskih bratrancev, ki slovijo kot odlični goslači (fidlerji), smo uživali ob virtuoznem godenju mlade in energične Catrione MacDonald in rajali ob poskočnicah šetlandskih glasbenih veteranov Hom Bru.

Podmladek škotske folk scene - Back of the Moon, Emily Smith Band, Blazin' Fiddles, ki narekujejo sodobne trende v folk glasbi - je razvnel že tako vroče in naelektreno ozračje (le kdo bi se vznemirjal zaradi nekaj kapljic dežja), tisti s srbečimi podplati pa smo jo ucvrli na cajun, zydeco in garažarski folk rock ples. In za popotnico ter toplo srce še šilce odličnega »single malt« viskija, ki ga varijo v sosednjem mestu.

Mesec je bil v nedeljo visoko na nebu, pa vendar se je zdel nižje kot v dobri stari domovini.

In muca, ki se tako rada preteguje v izložbi male knjigarne in zabava mimoidoče, je tokrat mirno spala v malem košu med knjigami.

Dovolj pohajkovanja za danes. Vrnila sem se v hotel in pela ter plesala vse do jutra in še čez, stari Billy pa me je zabaval s štorijami o starih kameradih. Muzika, petje in ples so bili ves čas festivala eklektični in vseobsegajoči. Orkney je pač nekaj posebnega.

Katarina J.