DRUGA GODBA 2003 (drugi del)

Od 29. 5. do 1. 6. 2003, Križanke in Menza pri koritu, Ljubljana

Priznam: ko sem prvi del ocene letošnje Druge godbe sklenil s tem, da sem koncerta Neda Rothenberga in bratov Joubran vnaprej razglasil za osebna favorita festivala, sem nekako že nakazal, da si od preostalih večerov nisem obetal nobenih velikih presenečenj, še manj pa presežkov. Tako je večinoma tudi bilo. Razen zadnjega, klubskega jazzovskega dogodka z dvema odličnima zasedbama (od katerih je druga sodila »le« v spremljevalni program), so trije večeri v Križankah prinesli kar nekaj razočaranja in medlih nastopov.

Pa pojdimo od, po mojem mnenju, najbolj medlega nastopa festivala, pa tudi v preteklih letih bi (tudi kar se tiče drugih koncertov) težko našli tako neživljenjski in pretenciozen ter hkrati puhel in prazen koncert. Govorim o Natachi Atlas in se sprašujem, čemu jo je bilo sploh treba vabiti na Drugo godbo. Njen zadnji album, ki ga je (žal) delno tudi predstavila, je prav nerodna zmes MTV-jevskega rhythm and bluesa, hip hopa, arabskih elementov in elektronike. Nastopala je zelo samozavestno, a glede na tisto, kar smo slišali, mi ni jasno, odkod ta samozavest in pretencioznost. K poraznemu vtisu so zelo prispevali tudi slaba spremljevalna skupina, milo rečeno čuden zvok ter neizrazite in slabe interpretacije.

Od Natachinega nastopa nisem sploh ničesar pričakoval, zato je težko govoriti o razočaranju. Tega je prispeval Sam Mangwana, ki je na letošnji Drugi godbi nekako »padel v luknjo«. Bilo je več kot očitno, da je pri množičnem občinstvu, ki je obiskalo četrtkov večer (videti je bilo, da jih je veliko prišlo zaradi skupine TerraFolk), ta legenda afriške godbe in dolgoletni pevec v Francovi skupini žal premalo znan (če sploh). Mangwana je, tako je bilo čutiti, za občinstvo imel vlogo tistega, ki bo ustvaril »afro žur«. S precej eklektičnim poseganjem po številnih afriških idiomih ter s poudarkom na afriški različici rumbe, natančneje na kongoleški rumbi, Mangwana ni mogel osvojiti občinstva in ustvariti zares pristnega stika. Njegova na trenutke zmedena, na trenutke pa osupljivo uigrana in skladna spremljevalna skupina pa je samo dodatno prispevala k mešanim občutkom.

Oba omenjena »zvezdniška« koncerta sta uvedli domači skupini in obe sta v marsičem presegli glavne nastopajoče. Pri predstavljanju domače drugogodbene »reprezentance« namreč organizatorji niso veliko tvegali. Tako Terra Folk (ki je pred leti na Drugi godbi že nastopila na manjših nastopih v preddverju Križank, s katerimi so učinkovito krajšali čas med koncertoma iz glavnega programa) kot Katalena sta v zadnjem času precej zasedli medijski prostor: Terra Folk z nagrado poslušalcev radijske postaje BBC, Katalena pa z odlično ocenjenim prvencem in videospotom.

Terra Folk so se pred nepričakovano polnimi Križanki (naval občinstva je bil pričakovan le za koncert Natache Atlas) izkazali s pregovornim zafrkantstvom in nabrito virtuoznostjo, ki sta navdušila navzoče. Terrafolkovci se ves čas – in prav to se mi zdi pri njih najboljše – s finim odmerkom (samo)ironije norčujejo iz ustaljenih pravil obnašanja na koncertih ter iz zvezdniškega sistema, ki poveličuje glasbenika solista na raven božanstva. V tem so neverjetno uspešni, saj se zdi, kot da »folk« požre kakšno pikro tudi na svoj račun, ne da bi se tega zavedel! Osebno sem na nastopu pogrešal več nepredvidljivosti in drznosti v izbiri skladb. Katalena še vedno niso dovolj uigrani, morda je bila za tak vtis kriva tudi rahla trema pred velikim odrom in (tokrat pričakovano) polnimi Križankami. Ker je kar nekaj pesmi instrumentalnih, je pevka Vesna Zornik večkrat zapuščala oder. To je ustvarilo nihanje v dinamiki nastopa – skladbe bi lahko drugače razporedili in ustvarili z občinstvom boljši stik, tako pomemben za godbo, ki jo igrajo. Kljub tem pomanjkljivostim so se predstavili z več kot simpatičnim, na trenutke prav navdušujočim nastopom.

Zadnji večer v Križankah s kar tremi nastopajočimi (vrstni red nikakor ni ustrezal izkazani glasbeni moči nastopajočih!) je prinesel razočaranje, a po drugi strani tudi največje presenečenje! Ja, prav škoda je bilo, da je Mercedes Peon poslušalo tako maloštevilno občinstvo, saj je bila nedvomno največja osvežitev in presežek sklepnega večera v Križankah ter gotovo najboljša med tujimi gosti na vseh treh večerih v Križankah. Peonova je dodobra presenetila z dokaj samosvojim pristopom do galicijske glasbene dediščine, popestrene z nezanemarljivimi dodatki »arabike«. Energičen, suveren nastop, ki bi ga težko izvedla brez odlične skupine; ta ji je ves čas stala ob strani, predvsem spremljevalna pevka, ki je ogromno dodajala fascinantnemu vtisu, ki ga je zbujal Mercedesin glas. Občasno je postavna Galicijčanka poprijela še za dude, najbolj posrečene pa so bile pesmi, v katerih je neizprosni rastoči ritem potencirala z dokaj neobičajnim »glasbilom« - motiko, na katere kovinski del je udarjala s kamnom. Pred tem iskrivim nastopom, ko se je občinstvo šele zbiralo, smo lahko občudovali veščine Alžirke Hasne El Becharie. Nastopila je z zasedbo, v kateri so sami tolkalci (sama je igrala na kitaro in strunsko glasbilo gembri), ter s svojo različico saharske, k transu nagnjene godbe navdušila redke, a zagrete poslušalce. Sama Hasna je v bistvu z brenkaloma dodatno poudarjala ritmičnost mične godbe, ki se je na koncertu – v nasprotju s posnetki – kaj rada zapeljala v omamo, trans. Nastop je bil žal občutno prekratek, da bi lahko Hasna in tolkalci do konca pognali hipnotične moči zibajoče se godbe.

Po odlični Mercedes Peon je sledilo še eno precejšnje razočaranje, tolikšno, da nisem dočakal konca koncerta, kar storim zelo redko. Švedska Garmarna, ki naj bi pomenila sklep večera (čeprav so zelo znani, sem v preddverju ob prvih taktih nastopa slišal pogovor v slogu »kaj so to za eni rockerji?«, dovolj zgovoren o tukajšnji publiki), je sicer začela obetavno, a je kmalu zašla v dokaj enoličen tok koncerta. Balada za balado za balado. Sicer ljubka in odlična pevka Ema Härdelin jih je povrhu uvajala s preveč obširnimi razlaganji besedil in me je (ter še veliko drugih) odgnala s prizorišča.

Mešane občutke po treh dnevih v Križankah je dodobra razpihala ameriško-italijanska naveza, ki sta jo tvorili zasedbi Spaceways Inc. (uradni del programa) ter Zu (neuradni del). Po vesoljskih funkovskih in jazzovskih orbitah, ki so jih začrtali Sun Ra in mojstri iz Funkadelic, so se strumno podajali Ken Vandermark, Nate McBride ter neuničljivi bobnar Hamid Drake. Z umazanim, trdim zvokom ter kombinacijo standardov (»padel« je tudi Space Is the Place) in avtorskih kosov je hudičevo uigrana trojica dokazala, da lahko funk poslušamo in na jazz plešemo. Za posladek je poskrbela ostra italijanska jazzcorovska formacija Zu, sicer že slišana v teh krajih, a ne s tako do roba priostrenim zvokom ter tako noro zabavnim nastopom.

Pred naslednjim letom, ko bo festival proslavil dvajsetletnico, bi gotovo kazalo program rekonceptualizirati – če se organizatorji želijo izogniti tako očitnim neskladjem med kakovostmi različnih večerov. Glasbeni filmi, ki jih festival občasno vključuje v program, bi bili lahko stalnica, prav tako glasbene delavnice. Eno je gotovo: opiranje na izključno »etno« program ne pelje nikamor, posebej pa ne v ključu iskanja zvezdnic in zvezdnikov, ki bodo napolnili Križanke. Ne bi škodilo, če bi se organizatorji spomnili začetnih izdaj festivalov, ko »druga godba« ni pomenila le »etna«, pač pa tudi eksperimentalno godbo, novo klasiko, alternativni rock, povezovanja čez žanre in tako naprej.

Mario Batelić