44. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Cankarjev dom, Križanke, Klub Gromka, Ljubljana, od 26. do 28. 6. 2003

Na pravkar minulem festivalu jazza v slovenski prestolnici me nikakor ni – tako kot nekaj mojih kolegov – skrbelo, ker so na festival povabili veliko argentinsko pevko Mercedes Soso. Pa sploh ne zato, ker imam sam zelo rad tovrstno godbo, pač pa zaradi tega, ker so koncerti različnih tradicionalnih godb, bluesa, soula in podobnih zvrsti v bistvu že nekaj desetletij stalnica na številnih jazzovskih festivalih po vsem svetu. Bolj me skrbi, da se je letos zvrstilo kar preveč povprečnih in neizrazitih glasbenikov, ki so komaj upravičili dejstvo, da vendarle igrajo na festivalu, ki se ponaša s štiriinštiridesetletno tradicijo in ki je v nekaj zadnjih letih gostil tako prodorna imena, kot so Anthony Braxton, Charles Lloyd, Peter Brotzmann in njegova čikaška deseterica ter Italian Instabile Orchestra. Nastopi sterilnega, skoraj newagerskega Jana Garbareka pred orgazmirajočo publiko ali preveč ponavljajočega se pianista Randyja Westona ter denimo korektnega in simpatičnega kvarteta Rona Carterja me namreč nikakor niso potešili, predvsem sem pogrešal mlajšo generacijo godbenikov, ki se je uveljavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Letošnji festival je potekal na več lokacijah, poleg Križank in dveh dvoran Cankarjevega doma so bili festivalski koncerti prvič v Klubu Gromka na Metelkovi, ki že tako slovi kot prizorišče imenitnih jazzovskih in improvizatorskih godb. Prav koncerti v manjših dvoranah, se pravi v Gromki in Štihovi dvorani Cankarjevega doma, so dajali prepotreben odmerek inovatorstva, navdihnjenega, predanega igranja in raziskovalnega duha, ki smo jih povečini pogrešali pri tistih, ki so igrali na večjih prizoriščih. A če vemo, da je na večini manjših nastopov igral izjemni angleški kontrabasist Barry Guy, ki je na oder stopil kar trikrat – v duih z Mayo Homburger in Evanom Parkerjem ter enkrat solo –, pridemo kmalu do drzne, a precej resnične trditve, da je bil Guy po svoje junak festivala. Njegov solistični nastop v Gromki je bil naravnost fantastičen. Čeprav smo prav na tem prizorišču v zadnjih letih deležni obilice odličnih koncertov, sodi Guyev nastop nedvomno med najbolj navdihnjene. Angleški kontrabasist je izvedel vrsto skladb, ki so med sabo sopostavljale in hkrati pomirjale dve navidez skregani ravni v jazzu: lirično tenkočutnost s prehodi od komaj slišnega do robustnega, a prav tako pretanjenega improviziranja; pri tem je uporabljal številna pomagala, ki so iz glasbila ustvarila vsestransko pandemonično glasbeno skrinjico.

Slovenski prispevek k festivalu bi bil lahko veliko boljši, saj je v zadnjem času izšlo nekaj zanimivih albumov mlajših glasbenikov. Tako pa smo znova poslušali Big Band RTV Slovenija z nič kaj stimulativnim zvokom revialnega orkestra. Zasedba mladega kitarista Samo Šalamon Ornethology Quartet, v kateri igrajo veteranski bobnar Zlatko Kaučič ter dva izkušena italijanska glasbenika, pa tudi ni izpolnila vseh pričakovanj; bilo je kar nekaj iskanja, poznalo se je tudi, da zasedba ne igra veliko časa skupaj.

Druga zgodba je bil nastop Mercedes Sose, velike argentinske etno pevke, ki se je na sklepnem večeru festivala izkazala s suverenim in močnim nastopom, na katerem je predstavila številne klasike argentinskih in tudi drugih latinskoameriških kantavtorjev. Škoda le, da je imela precej neizrazito spremljevalno skupino ter da je igrala le dobro uro, premalo, da bi nastop do konca razvila in prav sklenila. Isti večer smo poslušali tudi kvartet Gonzala Rubalcabe in Davida Sancheza s precej radoživo reinterpretacijo novega bopa in latinojazza ter malo manj prepričljiv nastop brazilskega dua pevke Monice Salmaso in kitarista Paola Bellinatija. Vsekakor je bil zadnji večer v Križankah, pa čeprav je bil njegova rdeča nit tradicionalna godba, in ne jazz, najbolj koherenten in celovit od vseh treh. Toliko večje razočaranje je bil zadnji dogodek festivala v Gromki; Claudio Cojaniz Trio je veliko obetal, a se je ustvarjalna energija skupine kmalu porazgubila in hitro smo ugotovili, da gre za neobvezujoč klubski nastop, kakršne smo že neštetokrat slišali.

Zato naj še enkrat poudarim – nič ni narobe, če na jazz festivalu nastopajo etno izvajalci: navsezadnje je krasno, če lahko na istem festivalu poslušamo Barryja Guya in Mercedes Soso. Pomembno je le, da so izjemni in izvirni. Isto stvar zahtevamo tudi od jazzerjev, ki so nas, s častnimi izjemami, letos pustili na cedilu!

Mario Batelić