GILBERTO GIL IN MARIA BETHANIA

51. ljubljanski poletni festival, Križanke, Ljubljana, 8. 7. 2003

Koncert dveh velikanov brazilske popularne glasbe mi bo v spominu ostal bolj zaradi izjemnega nastopa Marie Bethanie kot pa glavne zvezde večera Gilberta Gila. Daleč od tega, da bi Gil razočaral, samo pričakoval sem več - bolj dinamičen in bolj raznolik nastop. Gil je korektno predstavil radoživo mešanico brazilskih idiomov in zahodnih pop obrazcev, predvsem funka, soula in reggaeja. Slednji je stalnica v Gilovem ustvarjanju: ob tem, da sam velikokrat sega po zibajočih se ritmih, na koncertih obvezno odigra kakšen Marleyjev komad. Navsezadnje je lani objavil kar celoten album s priredbami jamajškega leva in ga naslovil Kaya N'gan Daya, seveda po izjemno »zadeti« lastni predelavi slovite Marleyjeve Kaye. A smo zaman čakali ta komad, pa tudi kaj več Marleyja. Slišali smo le prelepo, odlično aranžirano in izvedeno Is This Love, ki jo je zapel tudi na prejšnjem obisku Ljubljane. Gil, sedanji brazilski kulturni minister, je bil videti kar malce zadržan. Predvsem je motila barva zvoka, ki je imela za moje mnenje malo preveč ostankov posladkanega fusiona iz sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Lahko pa, da je Gil namenoma nastop zastavil nepretenciozno ter s tem dovolil izjemni Marii Bethanii, ki je Slovenijo obiskala prvič, da pride bolj do izraza. Bethania, sicer sestra Caetana Velosa, čigar tukajšnji nastop še čakamo, je preprosto očarala s presunljivim, globokim in močnim glasom, ki je skorajda preglasil spremljavo številčne zasedbe. Čeprav je večinoma pela otožne balade, ki so tudi sicer njen zaščitni znak, je z doživetostjo in s suvereno odrsko prezenco dosegla prav nasproten učinek od tistega, ki ga ponavadi pripisujemo baladam. Namesto da bi s počasnimi in liričnimi, a izvedbeno zelo zahtevnimi pesmimi »zamorila« polne Križanke ter posledično precej umirila tok koncerta, se je navdušeno občinstvo med njenimi izvedbami prav razživelo in skorajda z ovacijami spremljalo vsako njeno pesem. Posebej posrečeni so bili skupni nastopi Gila in Bethanie. Tudi tukaj ji je Gilberto prepustil glavno besedo, saj je v skupnih delih pel z občutno stišanim glasom ali pa je njen mogočni glas spremljal s pretanjenim vokaliziranjem, s katerim je vodilnemu glasu pravzaprav dodajal instrumentalno spremljavo.

Slišali smo torej kar dva koncerta – sijajnega Marie Bethanie, ki je dokazala, zakaj jo že desetletja uvrščajo v sam vrh brazilske scene, ter malo manj sijajnega Gilberta Gila, ki je svoj del večera izvedel bolj rutinsko kot navdihnjeno. Morda bo treba po pravšnje doživetje njegove sočne godbe kar v Brazilijo?

Mario Batelić