MILTON NASCIMENTO

51. ljubljanski poletni festival, Križanke, Ljubljana, 12. 7. 2003

Tako kot z nedavnim nastopom rojaka in kolega Gilberta Gila tudi s koncertom brazilskega pevca Miltona Nascimenta nisem povsem zadovoljen. Še več, dve uri dolg koncert je tako nihal v kakovosti izvedbe in intenzivnosti, da je v meni pustil precej vprašanj in dvomov, saj mi ni bilo povsem jasno, kje tičijo razlogi za tako mešane občutke. Nascimenta poznamo kot izjemnega pevca in skladatelja; pevca, ki z lahkoto podaja tako razposajene in ritmično razgibane komade kot – še bolj – počasne pesmi, polne pajčevinasto neotipljive otožnosti. Že res, da je bil na začetku koncerta zvok precej slab, saj smo namesto kompaktnega zvenenja desetčlanske zasedbe bolj slišali posamična glasbila, ki se nikakor niso poenotila z drugimi. No, saj ni trajalo dolgo, a tudi po tej začetni, najbrž kar tehnični pomanjkljivosti, je Nascimento le redko zablestel s specifičnim glasom, polnim drobnih odtenkov, kakršnega poznamo z albumov. Nascimento kot da je ves čas iskal pravo usklajenost s spremljevalno zasedbo, njegov glas pa se je bolj ko ne izgubljal v večkrat prenasičeni zvočni sliki številnih inštrumentalistov.

Vendarle pa ni bilo vse tako neizrazito. Najboljši deli koncerta so bili nedvomno dueti z mlado pevko Marino Machado, ki jo že razglašajo za enega največjih mladih upov brazilske glasbe. Slišali smo tudi njuno sodobnejšo, živahnejšo različico pesmi Vento de maio, ki je zaščitni znak v osemdesetih letih preminule pevke Elis Regina. Machadova, ki jo krasi zelo prodoren in jasen vokal, je presenetila z zelo samosvojo solistično izvedbo komada Misty Mountain Hop legendarnih Led Zeppelin. Milton je ves čas poskušal ustvariti stik z maloštevilno, večinoma sedečo publiko, a spet le z malo uspeha. Tudi njegov poskus animiranja publike, ko se je med izvajanjem komada Maria, Maria z mikrofonom sprehajal med občinstvom z željo, da občinstvo odpoje refren, se je končal precej klavrno. Nascimenta smo na njegovem prvem obisku pri nas žal videli v precej slabi luči, s premalo energije in odločne vizije, kaj sploh hoče narediti iz nastopa. Zvok banda se je prevečkrat nagibal k dolgoveznemu in samozadostnemu preigravanju, Milton pa se je prepustil temu toku in poudarjal pomen zasedbe in jo hvalil, namesto da bi se razdal do konca in s tem pokazal, kdo je tisti, zaradi katerega smo prišli v Križanke.

Mario Batelić