KONFRONTATIONEN 2003

Nickelsdorf, Avstrija, od 18. do 20. julija 2003

Ob prihodu na letošnje Konfrontacije v avstrijski vasici Nickelsdorf smo na vratih jazzovske galerije srečali gostoljubnega lastnika in organizatorja festivala, Hansa Falba, kmalu zatem, ko smo se podali na vrt do prizorišča, pa se nam je pogled ustavil na velikem transparentu nad odrom, kjer je pisalo: Let's Play The Music And Not The Background. Let's Paint The Background.

O tem, da ne gre za ozadje, ampak za glasbo, smo se lahko prepričali že pri prvem nastopu: nastopu skupine The Electrics z jazzovsko in freejazzovsko glasbo. A kaj je jazz in kaj freejazz, če gre za glasbo? Morda je sporočilo, obešeno nad oder, prav tole: glasba, ki ni ozadje, je tista, za katero ni smiselno reči: »Pripada tej ali oni zvrsti.« Glasba ozadje (npr. za klepet v baru) vsiljuje zvrsti, ko pravimo: ta glasba je preglasna (ne slišimo sogovorca med klepetom), vzbuja občutje, ki ne gre skupaj z razpoloženjem ob nečem, kar naj bi bil sproščeni klepet. Če gre za glasbo, in ne za ozadje (kuliso za naše razpoloženje), potem spraševanja in ugovori glede zvrsti odpadejo. Kot je nekoč pripomnil Adorno: obstaja samo dobra glasba, tista, ki ji je vredno prisluhniti. Drugo so smeti, izdelki kulturne industrije, pri kateri je zgolj iluzija, da gre še za kaj drugega kot za čisto materialni profit njenih producentov. Če bi kdo vprašal, zakaj festivali, kakršen je ta v Nickelsdorfu, potem bi mu odgovoril: zaradi dobre glasbe, ki ji je vredno prisluhniti. Ko prisluhnemo dobri glasbi, se kot poslušalci premaknemo v nov prostor: ker glasba ni ozadje nekega že znanega in pričakovanega prostora (v katerem bi bili tudi mi sami na bolj ali manj znan način in bi govoričili kot že ničkolikokrat poprej), je glasba sama že nov prostor, v katerega smo vstopili kot njeni poslušalci. Že koncertni dogodek sam je tisti, kamor moramo odpotovati – zgodi se na nekem posebnem prostoru in ob času, ki samosvoje prekinja čase, v katerih bolj ali manj inertno vztrajamo, ko opravljamo vsakdanja dela. Ko prisluhnemo glasbi, smo poslušalci – morda s tem izgubimo neko identiteto, za katero smo poprej verjeli, da jo nadvse trdno imamo, da je lahko po svoje celo središče nam znanega sveta, medtem ko je drugo (tisto, kar ni v neposrednem odnosu z njo in njenimi bolj ali manj znanimi zvezami) nekakšno ozadje, tisto, kar ni čisto zares pomembno za nas, kar nas čisto ne prizadeva v naši eksistenci. Prisluhniti glasbi: glasbi, ki nastaja in po kateri potujemo kot po svetu, ki se razpira pred nami in pred samimi ustvarjalci. (Ko sem se pogovarjal z Mattinom, ki je s prenosnim računalnikom nastopil v skupini Golden Quintet, je izjavil, da je bil nastop, pri katerem je sodeloval tudi sam, zanj presenečenje; skupina je nastopila prvič prav na tem festivalu.) Festival konfrontacij je izjemen dogodek, saj ponuja izjemno glasbeno izkušnjo. Poslušalec postaja pozoren do glasbenega materiala, ki tvori glasbeni svet, ki bi ga v vsakdanjih simulakrih morda sploh ne opazili. Za slednje je značilno zlasti to, da se mora vse, kar se dogaja, goditi na določen način: tako, da kdo ne bi slučajno dobil vtisa, da se v nekem trenutku ne dogaja nič (v popularnem žargonu: da ne dogaja nič). V simulakrih se ne sme zgoditi nič nepričakovanega, če bi se kaj takega zgodilo, potem bi bilo to k'r neki, čista odvečnost. V simulakrih se pričakuje, da bo vse potekalo v istem nepretrganem in nespremenljivem ritmu (naspidirane popularne štance simulirajo bitje človeškega srca, kot je spektakel sam simulacija enega samega razpoloženja, v katerem smo lahko popolnoma indiferentni do vsega, razen do nečesa: tega, da mora vseskozi dogajati). Zakaj konfrontacije v naslovu festivala? Kdo je v konfrontaciji s kom, bi lahko naivno vprašali. Konfrontacija med glasbeniki? Morda: če je festivalski dogodek sam tisti, ki odpira nov prostor, tako da vztraja pri možnosti nepričakovanega, potem se konfrontacija najprej zgodi na ravni pričakovanj. Glasbeniki konfrontacij sporočajo tole – ko smo kreativni (vztrajamo pri možnosti nepričakovanega), delujemo kot presenečenje (lahko smo presenečeni ob lastnem kreativnem delu), ustvarjamo dogodek in postavljamo pod vprašaj identitete, ki vsiljujejo samoumevnost nas samih in vsega, kar je. Izjemen je bil nastop Kena Vandermarka z gosti (še neimenovanimi v programu festivala), ki so bili: Paul Lovens, Peter Brötzmann in Hamid Drake. Kvartet je z nastopom predstavil kreativnost brez primere: konfrontacija ne pomeni dokazovanja, kdo je boljši, ampak pomeni soočenje z dogodkom samim, kar zahteva neko odpoved, premik. Ustvarjanje dogodka v improvizirani igri, v pripovedi, ki nastane potem, ko smo prisluhnili (Brötzmannova drža na odru demonstrira pozorno poslušanje tega, kar pripoveduje drugi, predanost drugemu in odpoved nastopaštvu). Če je v spektaklu v ospredju spektakel sam (čista indiferentnost, kamor lahko vsakdo pripne poljubno identiteto, jo postavi v središče in z njo doseže kvečjemu kratkotrajni posebni učinek, ki izgine tako hitro, kakor se je pojavil – kot utrinek) in je vse drugo, kar bi lahko prekinilo njegov tok (drugo: drugačen ritem, nenadni preobrat, nepričakovan pomen besede, dvoumnost, mnogopomenskost, humor namesto brezpomenskega sarkazma), v ozadju, tisto, česar sploh ne gre opaziti (da bi se še naprej dogajalo), potem igranje glasbe na festivalu sporoča premik k tistemu drugemu. Hamid Drake je v pogovoru s Kenom Vandermarkom opozoril na razliko med igranjem bobnarjev, ki želijo biti le »time keepers« in igranjem, kakršnega želi predstaviti sam: pokazati na govorico, na spekter odtenkov, na nov besednjak, v katerem se giblje njegov glasbeni izraz. Kdor gre na nickelsdorfski festival s predsodkom, da je tisto, kar je vrednega v glasbi, mogoče ustvariti danes samo s »klasičnimi« instrumenti, medtem ko elektronska glasba ni tista »prava glasba«, se lahko prepriča, da gre pri takšnem razmišljanju v resnici le za predsodek. Golden Quintet, duet Fe-mail ter trio Fe-mail s plesalko Lotto Melin in duo Philip Jeck/Jakob Kierkegaard so prikazali, da je pripoved večplastna, glasbeni izraz pa ni omejen na ta ali oni instrument, to ali ono obdobje, v katerem se je mogoče srečevati z glasbenim gradivom. Tentet Petra Brötzmanna je nastopil dva večera zapored in ustvaril izredno navdušenje nad glasbo. Glasbena izkušnja, zaradi katere glasbo poslušamo drugače. Sleherni član tenteta je singularnost: zvočno telo, žarišče, iz katerega z vsemi močmi, kar jih zvočno telo premore, nastaja pripoved, govorica, prisotnost, ki je hkrati začetek in dovršenost. Zvočno telo je govoreče bitje in duh zgodovine. (Letošnje Konfrontacije so bile štiriindvajsete.) Glasbena govorica blokira indiferentno čvekanje, ki ga poganjajo izdelki kulturne industrije, in ima telos – vztraja pri telosu, ki ni cilj, temveč je tisto, k čemur stremi človekovo etično delovanje, kot je zapisal Aristotel.

Mare Štempihar