Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Golič
Domino Records
Prvih 10 let
S poštenim odnosom do varovancev se Laurenceu Bellu niti ni bilo treba truditi, da bi prišel do novih, zanj zanimivih izvajalcev. Ti so namreč k njemu prihajali kar sami, pač, dober glas je segel daleč čez britanski otok. Kar nekaj jih bo z nastopi na različnih lokacijah v Londonu proslavilo prvih deset let delovanja Laurenceove gramofonske založbe Domino.
Kakor večina neodvisnih gramofonskih založb je tudi Domino Records nastala iz entuziazma. In spleta srečnih okoliščin. Namreč, ravno ko je Laurence Bell razmišljal o prekinitvi pogodbenega dela pri Fire Records, kjer je skrbel za skupine Teenage Fanclub in Spacemen 3, in nameraval poskusiti na svojem, so prvaki tako imenovanega lo-fi rocka Sebadoh iskali založnika za evropski trg. Laurence je takoj izkoristil priložnost in pod znamko Domino Records objavil nekaj njihovih plošč. Domine so se sprožile ... Laurence je prav kmalu vzpostavil stik s pretežno ameriškimi neodvisnimi založbami, s katerimi je izmenjeval licenčne programe. Torej je prek čikaške Drag City Records prišel do raztreščenega rhythm'n'bluesa Royal Trux in do podobno razglašenega, a globoko introvertiranega Willa Oldhama, tedaj še delujočega pod različnimi Palace imeni, in oboje lansiral na britanski Otok in naprej na staro celino.
Vsaj na začetku je bila Domino Records dokaj previdna pri izbiri kataloga. Eksperimentalno, a še vedno rock'n'roll plat so ob Royal Trux zastopali še Come, skoraj kultni Silver Jews, prek njih so k Domino prestopili še Pavement ... Kot protiutež se je vztrajno širil izbor novih tradicionalistov, tistih, ki so se resda naslonili na preverjeno preteklost ameriškega rocka, a z nujnimi, avtorsko poudarjenimi razlikami. Po zaslugi Domino Records smo lažje prišli do plošč Billa Callahana iz Smog, Cynthije Dall, Jima O'Rourka in Davida Paja, torej vrste sodobnih kantavtorjev z izrazito individualnim značajem.
Zgolj licenčno objavljanje plošč ameriških izvajalcev bi bilo premalo za status, ki si ga je založba Domino izborila v teh desetih letih. Kmalu so k Laurenceu začeli prihajati britanski izvajalci, ki še niso prišli do svoje plošče, iz kateregakoli razloga že. No, najočitnejši razlog je njihova nekonvencionalnost, sledenje povsem lastnim zamislim in vizijam. Bristolskim psihedeličnim melanholikom Third Eye Foundation, Flying Saucer Attack in Movietone res ne moremo očitati prilagodljivosti, s popularnoglasbenega smetišča prevzemajo le tisto, kar jim ustreza. Zagotovo to ni glasba za vsako priložnost; pritajeno petje, razglašeni aranžmaji in šum kot enakovredna sestavina zvoka zahtevajo poslušalca odprtega duha, naravnanega na isto frekvenco. Pomembno pa je bilo, da je Domino tu nastopila kot enakovreden partner z ameriškimi neodvisnimi založbami, in tako uveljavila omenjene izvajalce tudi preko Atlantika.
Če je Domino sčasoma razvejala svojo mrežo po zemljepisnih oseh, se je istočasno odzvala na razvejanost sodobnega rocka in postopoma odškrnila vrata tudi elektronskim izvajalcem. In tu se zdi celo bolj odprta od ameriških partnerjev. Ko nemški Notwist niso našli založnika v Združenih državah za objavo izvrstnega albuma Neon Golden, so se pri Domino ob tolikšni krivici odločili odpreti kar lastno podružnico v New Yorku.
Podobno kakor pri newyorški Matador Records, na primer, tudi pri Domino izbirajo večinoma med izvajalci, ki so se že dokazali s ploščo (najbolje v samozaložbi), in ne le na podlagi demo posnetkov ali koncertov. To je obenem izkaz, da tem izvajalcem lastna, avtorska glasba pomeni več kot prostočasno zabavo v dobi odraščanja na poti k »resnejšim« dejavnostim.
Škotska skupina The Pastels, ki deluje že 20 let, zagotovo sodi med te. Ne le, da so pri Dominu skupino rešili pred životarjenjem brez založbe, Laurence je skupaj z izvirnima članoma zasedbe, Stephenom Pastelom in Katrino Mitchell, ustanovil založbo Geographic Records, ki sedaj pri založbi Domino skrbi za še manj znane izvajalce. Le nekaj mlajši, prav tako škotski trubadur James Yorkstone, čigar glas prodira vse globlje v evropsko celino, je opozoril na izvajalce pri Fence Records, in nekaterim sedaj Domino odpira vrata. Duo U.n.p.o.c. in Kid Creosoto sta tako prišla do prvih albumov, brezsramno zazrtih v idealistična šestdeseta leta, ne le po obliki psihedeličnega folka in rocka, temveč tudi po snemalni tehniki, ki upošteva kvečjemu trenutek navdiha, zanemarja pa tehniško plat posnetkov.
Aktualne plošče pri Domino Records so dokaz trmastega vztrajanja pri načelih samosvojosti. Duo Quasi s šestim albumom Hot Shit streže z enako nerodnim novovalovskim rockom, kakor ga je ponujal na vseh prejšnjih ploščah. Pevec in kitarist Sam Coomes se je očitno sprijaznil s položajem, pač ni »velik« pisec pesmi, zato pa se mu ni treba ozirati na mnenja in pričakovanja drugih. No, čas od skladanja do končne realizacije je zanj kratek že zaradi udinjanja v spremljevalni zasedbi Elliota Smitha. Podobno zmanjkuje časa za piljenje posnetkov bobnarki Janet Weiss, saj se večinoma posveča delu v ženskem triu Sleater-Kinney.
Manj se kamorkoli mudi skupini Movietone. S krhko, a samozadovoljno lirično izpovedjo jih določa pevka Kate Wright, za druge se zdi, da se kakor duhovi sprehajajo po snemalnem studiu. V kritičnih trenutkih pesem zastane, in se spet razlije vsepovsod ... Nekaj mora biti na pustih bristolskih obrežjih, da rojevajo tako »neizživeto«, otožno glasbo, kakor jo ponujajo Movietone na plošči The Sand And The Stars.
Stare sile in novi upi pri Domino Records so ob deseti obletnici s po enim posnetkom zbrani na dvojni CD plošči Worlds Of Possibility. Naslov »svetovi možnosti« je lahko ciničen odgovor na ameriške sanje, ki uspeh merijo le z velikostjo prigaranega kupčka zelencev. Izvajalci pri Domino si svetove izbirajo brez zunanjih meril, veljajo le posebne vrednosti, skupna jim je kvečjemu vztrajnost in doslednost. Redki zapustijo Domino, celo če skupine razpadejo, solisti ostanejo.
Medtem ko so mnoge »neodvisne« založbe že našle distribucijske kanale korporativnih združb, če ne kar finančnih vložkov (to običajno pomeni vmešavanje v založniško politiko založbe), Domino ohranja popolno neodvisnost. Sicer vse skupaj ne bi bilo več zabavno, temveč naravnano na dobiček kot vsaka druga proizvodna dejavnost. Obenem je res, da se je Domino »zavarovala« že z izvajalci, ki niti nimajo možnosti preboja v prvo ligo popularnih. V rednem glasbenem programu radia BBC se je pogosto vrtela le ena pesem izvajalca založbe Domino.
Morda se bo to spremenilo s škotskim kvartetom Franz Ferdinand. Britanski glasbeni novinarji so ga še pred objavo plošče, po le nekaj nastopih povzdignili med nove upe in rešitelja otoškega rock'n'rolla. Franz Ferdinand ima tak potencial; nosilna pesem prvega singla Darts Of Pleasure je neverjetno nalezljiva, pritegne na prvi posluh in kliče po nenehni ponovitvi. Ključ je v preproščini rahlo pozabljenih Pixies in celotni zapuščini novega vala, ki jo – sklepam po treh pesmih s singla – fantje dobro poznajo.
Če se bo zgodil komercialni uspeh, kakor ga napovedujejo vodilni otoški glasbeni mediji, bo tudi založba Domino postavljena pred nove izzive. 10 let brezkompromisnega dela pa je garancija, da se ne bo zlahka prodala.
Janez Golič