Festival Brežice

Promotor stare glasbe in slovenske kulturne dediščine

Tokratni brežiški festival je izobraževalni del dogajanja obogatil z delavnico, v kateri se je pod mentorstvom izkušenih slovenskih in hrvaških glasbenih publicistov kalilo osem mladih udeleženk. Objavljamo dva izmed njihovih prispevkov.

Kratka zgodovina

Festival stare glasbe, ki je letos že sedmič potekal v Brežicah, se uvršča v sam vrh festivalske glasbene ponudbe v Sloveniji, v teh letih si je pridobil zavidljiv status tudi na evropski sceni. Zato čudi skoraj popolna neobveščenost zagrebške publike o tem festivalu, kljub temu da je Zagreb Brežicam geografsko bliže od Ljubljane in da mu manjka glasbenega dogajanja te vrste. Zagreb je z Glasbenim bienalom postal ena od svetovnih mek za (bolj ali manj) sodobno glasbo, medtem ko je ponudba stare glasbe tam povsem neznatna. Vanjo lahko štejemo le ciklus Hrvaškega baročnega ansambla in sem ter tja kak osamljen koncert. To pomanjkanje bi morda lahko nadomestili z obveščanjem in vključevanjem občinstva v dogajanje brežiškega festivala.

Skupino Festival Brežice, kakor se danes festival uradno imenuje, je leta 1997 osnoval znani slovenski glasbenik Klemen Ramovš. »Akcija« promoviranja stare glasbe se je pravzaprav začela že leta 1982 z mednarodnim seminarjem pod imenom Poletna akademija za staro glasbo v Radovljici, kjer je bil Ramovš eden od predavateljev. Že naslednje leto so seminar razširili in mu dodali koncerte, nastal je Festival Radovljica. Štiri leta pozneje je Ramovš ustanovil Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica, s katerim je festival vodil vse do leta 1997, ko se je iz finančnih razlogov preselil v Brežice, Festival v Radovljici pa se je nadaljeval z drugim vodjem.

Festival Brežice je v sedmih letih postal eno od evropskih središč stare glasbe, ki gosti najbolj priznane umetnike na tem področju. Neoporečna organizacija je zasluga festivalskega tima ter tudi znatne podpore sponzorjev, ki prispevajo zanimive usluge. Od letos poteka festival kar v treh različnih skupinah dogodkov: v Festivalu Klasikaa, Evromreži in Akademi. V Festival Klasikaa sodijo koncertne prireditve, Evromreža obsega prireditve z mednarodnimi izmenjavami študentov, Akadema pa so izobraževalne vsebine – seminarji in delavnice, na primer glasbena, raziskovalna in publicistična delavnica Glasba na terenu, v kateri sem sodelovala.

Festival Brežice ni le programsko usmerjen v staro glasbo tja do obdobja glasbenega klasicizma, zaželene so tudi zgodovinsko čim bolj osveščene izvedbe. Temu se pridružuje izbor koncertnih prostorov od starih dvorcev do utrdb, cerkva in samostanov, katerih ambient se nenavadno dobro navezuje na samo glasbo. Tako je Skupina Festival Brežice marljiv posrednik kulture v vlogi promotorja stare glasbe, pa tudi slovenske kulturne dediščine.

Marta Blažanović

Pogovor z izdelovalcem glasbil s tipkami, Michaelom Scheerom

Čembali, ki smo jih videli na koncertih Festivala Brežice, so delo Michaela Scheera, nemškega izdelovalca in uglaševalca čembalov, klavikordov, virginalov in spinetov. V 24-letnem obdobju je izdelal približno štiristo ali petsto glasbil s tipkami, predhodnikov sodobnega klavirja.

Kdaj ste se prvič srečali s starimi glasbili s tipkami?

Ko mi je bilo pet let, je oče zamenjal klavir, ki ga je dobil od staršev, za spinet. Pri šestih ali sedmih letih pa sem se začel učiti igranja nanj.

Zakaj ste se odločili za izdelovanje teh glasbil?

Po končanem študiju sociologije sem nekaj let deloval v svojem poklicu. Nekega dne sem si močno zaželel kupiti čembalo, a si ga žal nisem mogel privoščiti. Izdelovalec mi je rekel: »Če si ga ne moreš kupiti, se nauči, kako se ga izdela!« In to sem tudi storil. Konec koncev je izdelovanje čembalov dosti bolj zabavno kot reševanje težav tujih ljudi.

Kje in pri kom ste se učili mojstrskega poklica?

V Nemčiji je izdelovanje klavirjev normalen poklic, končati moraš šolo v Ludwigsburgu blizu Stuttgarta, ki ti da le osnovno znanje. Da bi se izpopolnil, sem se udeležil številnih delavnic. O učiteljih, ki so bili odlični, ne govorim rad, ker obstaja nevarnost, da bi se ljudje odločali za nakup glasbila glede na učitelja, ne glede na sposobnost izdelovalca.

Kateri tip glasbil s tipkami najraje izdelujete?

Nobenemu ne dajem prednosti. Razlika v izdelavi med starimi glasbili s tipkami in sodobnim klavirjem je v tem, da pri slednjem izdelovalci želijo doseči optimalno barvo zvoka – kot na primer steinway. Pri izdelavi starih glasbil s tipkami je povsem drugače, saj ima vsako glasbilo svoj značaj, ki se čuti v njegovi barvi. Razmišljanje, da je svetla barva sladka, temna pa zanič, je zmotno. Zame je dosti bolj zanimivo delati z različnimi značaji kot z enim samim. Podobno je pri avtomobilih. Lahko obožujem ferrari, vendar z njim ne bom nikoli vozil po poljih, za to bom uporabil traktor. Izbira avtomobila je torej odvisna od tega, kaj z njim počneš. Prav to sem spoznal pri glasbilih. Ni slabega ali dobrega, so pa različna ...

Koliko časa potrebujete za izdelavo glasbila?

Odvisno od tipa: od dveh mesecev vse do dveh let in pol.

Izdelujete tudi sestavne dele za stara glasbila s tipkami?

Sodelujem s prijateljem Marcom Voglom, ki je po poklicu mehanik. Pod isto streho imava dve delavnici, Marc izdeluje tipke, strune, vijake za uglaševanje, mehaniko ..., jaz pa glasbila. Sestavne dele dostavljava polovici izdelovalcev čembalov po vsem svetu, od Amerike do Japonske.

Kakšna je konkurenca na tem področju, kako je s prodajo?

Konkurenca je zelo velika. Ko sem začel, je bilo v Nemčiji samo osem izdelovalcev, danes jih je okrog stopetdeset. Število je naraslo tudi drugod po Evropi, v Franciji jih je okoli osemdeset, podobno na Nizozemskem. Nove delavnice še vedno odpirajo. Kljub močni konkurenci pa smo izdelovalci med seboj tesno povezani in si pomagamo, če se pojavijo težave. Žal mnoge delavnice ne morejo preživeti samo z izdelavo starih glasbil s tipkami in so prisiljene prodajati tudi sodobne klavirje. Sam delam po naročilu. Tisti, ki želi kupiti glasbilo, najsibo glasbenik ali glasbena šola, pride v delavnico, kjer se pogovorimo o njegovih željah. Nato vplača tretjino cene in čez čas dobi glasbilo.

Potrebuje izdelovalec glasbil tudi ustrezno glasbeno izobrazbo?

Vsekakor je kakršnokoli glasbeno znanje več kot dobrodošlo, ni pa nujno potrebno. Pri izdelavi glasbil posegamo na področje fizike in mehanike. Glasbene izkušnje nam samo pomagajo, da laže razumemo glasbenike, kakšno glasbilo želijo. Sam imam splošno glasbeno izobrazbo, v mladih letih sem imel privatne ure igranja na spinet. Kot otrok sem slabo videl in nisem nosil očal, zato sem se skušal izogniti igranju po notah. Učitelja sem prosil, naj mi zaigra vso skladbo, ki sem se jo moral naučiti na pamet. Pozorno sem poslušal in jo poskušal zaigrati. Čeprav igram danes tudi po notah, raje improviziram, saj se tako čutim najbolj povezanega z glasbo.

V današnjem času dobiva industrializacija vse večje razsežnosti, to se kaže tudi v tovarniški izdelavi glasbil. Menite, da je vaše ročno delo dovolj cenjeno?

Vsekakor je moje delo cenjeno, saj drugače ne bi preživel. Nekoč je bila industrija na področju izdelave starih glasbil s tipkami v velikem zamahu. Samo v Nemčiji, ki je bila specializirana prav za to področje, so bila štiri velika imena: Neupert, Witmayer, Sperrhake in Lindholm. Razen prvega so vsi kar hitro propadli.

V vlogi izdelovalca in uglaševalca čembalov smo vas srečali tudi na Festivalu Radovljica. Na katerih festivalih stare glasbe še sodelujete?

Poleg teh dveh festivalov v Sloveniji vsaka tri leta sodelujem na flandrijskih festivalih v Bruggeu. Zelo rad se udeležujem festivala v češkem mestu Valtice, kjer poteka poletna šola stare glasbe, odprta za vse, ne glede na predhodno znanje in starost. Tam se vsak večer zvrstijo koncerti mentorjev, festival pa sklene koncert, ki traja približno dvanajst ur in je namenjen predstavitvi vseh udeležencev poletne šole. Sodelujem tudi v različnih delavnicah. Za Slovenijo sem se odločil, ker tu tradicija stare glasbe še ni tako razvita, mislim, da je smiselno podpreti prav takšna območja.

Kakšen pomen ima po vašem mnenju Festival Brežice v evropskem kontekstu?

Festival Brežice je eden izmed najboljših evropskih festivalov stare glasbe, ker ponuja veliko kvalitetnih koncertov. To je tudi eden od razlogov, da z njim sodelujem. V Nemčiji lahko vsak konec tedna obiščeš vsaj tri festivale te vrste, vendar raven ni ravno najvišja. Seveda so tudi nekateri zelo dobri, na primer festival v Innsbrucku in Bach Academy v Stuttgartu.

Poznate kakšen primer uporabe čembala v sodobni glasbi ali v jazzu?

Razvoj izdelovanja starih glasbil s tipkami je šel tako daleč, da danes skladatelji zanje pišejo tudi četrttonske skladbe. To zanika trditev, da je po letu 1800 prišlo do zastoja v proizvodnji te vrste glasbil. Tudi po tem letu so izdelovali čembale in njim podobna glasbila, ki jih je žal zasenčila tovarniška proizvodnja klavirjev s kladivci. Brahms je na primer igral in skladal tudi na klavikord. Na splošno je bilo po baroku napisanih veliko skladb za stara glasbila s tipkami. Tudi skladatelji 20. stoletja, kot na primer Poulenc, so posegli na to področje. V jazzovski glasbi bi za primer navedel Keitha Jarretha, sicer pa ne poznam veliko imen v svetu jazza. Zame je glasba kot govorica – in jezik, ki ga najbolje razumem, je jezik Johanna Sebastiana Bacha.

Kaj pa v prostem času, poslušate popularno glasbo?

Ponavadi v prostem času ne poslušam glasbe, ker je zame poslušanje podobno procesu uživanja hrane. Na meniju je vedno veliko dobrih jedi, vendar sam izberem samo eno, in to takrat, ko sem lačen. Nekateri ljudje jedo in pijejo pred televizorjem, in če jih vprašaš, kaj počnejo, odgovorijo, da gledajo televizijo. Tako pozabijo, da uživajo hrano. Zame je glasba tako pomembna, da uživam v njej zavestno.

Kristina Sanatova