Brazilske (z)godbe (2)

Funk carioca

»É som de preto e favelado, mas quando toca niguem fica parado.«

»To je zvok črnih, to je zvok favel, toda ko ta zvok pribija, vsem odpadejo zavore.«

V razmajanem medkrajevnem avtobusu se cijazimo po obmorski cesti, ki se vije od Sao Paula proti Riu, ko radijsko navijanje komercialne brazilske »štance« nenadoma preglasi neka zunanja udarna zvočna sila. »Minha eguinha pocotó, pocotó, pocotó ...« je v robati ritmični besedni kanonadi ob spremljavi rušilnih starošolskih hiphopovskih beatov grmelo iz prehitevajočega sistema ozvočenja na štirih kolesih.

Impresivni zvočniki so se v našega šoferja zasrepeli iz odprtega prtljažnika malega, zelo počasi oddaljujočega se poltovornega terenskega vozila, kakršnih so polne plaže in drugi obmorski predeli Brazilije in ki so eni od najglasnejših in najučinkovitejših razpečevalcev trendovske urbane muzike. Funk carioca je bliskovito in brezkompromisno zasedel zvočni prostor našega avtobusa, ravno tako, kot je komad Eguinha pocotó (Kobila kopitlja) v izvedbi MC Serginha letos udaril v brazilsko javnost in izzval pravo funkovsko histerijo. Po eni strani je sprožil masovno norenje ter trganje z vajeti pravil spodobnega obnašanja, po drugi strani pa ravno tako masovno zgražanje in zavračanje.

Funk Carioca, funk do Brasil, funk do Rio so najpogostejše oznake tega glasbenega in sociološkega fenomena, ki na današnji brazilski glasbeni sceni sproža kontroverzne reakcije in kljub dolgoletni medijski blokadi in restrikcijam oblasti priteguje ogromne množice. Zaradi eksplicitnih besedil in plesa sproža zgražanje pri moralistih, zaradi brezkompromisnega semplanja in rabe poceni opreme in zvokov pa se zgražajo glasbeni puristi. Množice mladih Brazilcev pretežno iz najrevnejših okolij pa norijo!

Brazilski funk s funkom kot glasbenim žanrom ali načinom igranja v klasičnem pomenu besede pravzaprav nima kaj dosti skupnega. Že res, da funkeirosi v semplaški brezobzirnosti ne prizanašajo nikomur in radi pobirajo semple tudi iz zakladnice starih funkovskih in soulovskih mojstrov, vendar je to tudi bolj ali manj vse, kar ima brazilski funk opraviti z ustaljenim pojmovanjem funka. Sama glasbena oblika namreč dosti več dolguje neposrednosti starih hiphopovskih in elektronskih klasik, po drugi strani pa ji protiutež daje vpliv diskoidnega kiča in popevkarstva sambe pagode. Ob rezultatih mešanja vseh teh prvin včasih res ne veš, ali bi se smejal, jokal, navduševal, tiščal ušesa ali pa samo noro poplesaval. Kakorkoli že, ta mešanica te ne pusti neprizadetega.

»Funk je brazilska muzika. Funka, kakršnega delamo v Braziliji, ne poznajo nikjer drugje po svetu. Od kod izvira samba? Iz Afrike, vendar je prišla sem, se navzela tukajšnjih vplivov in postala prepoznavno brazilska. Forró ima izvor v nizozemski glasbi piščali, ki je prišla v Pernambuco, toda danes nihče ne dvomi, da je forró pristna brazilska zadeva.« (Opomba: Severovzhodna brazilska zvezna država Pernambuco je bila od leta 1630 do 1654 v nizozemskih rokah; o glasbeni sceni Pernambuca in njegove prestolnice Recife smo obširno poročali v prejšnji številki Muske.)

Tako brazilskost funka iz Ria argumentira DJ Marlboro, glavni protagonist te scene in človek, ki je pravzaprav odgovoren za nastanek in vzpon fenomena funk carioca. Sam je konec osemdesetih let namreč poskrbel za prve izdaje kompilacijskih plošč brazilskega rapa in funka, njegova založba Afegan je do sedaj izdala kar 90 odstotkov od vsega produciranega brazilskega funka, njegova radijska oddaja Big Mix pa se lahko pohvali s 500.000 poslušalci na minuto, zato je že v stiku z gospodom Guinessom.

Konec sedemdesetih let je Fernando Luiz Matto de Matta alias DJ Marlboro nasedel na soul in funk ter kasneje na disco, elektro in hip hop, ki so curljali iz obljubljenih dežel v takrat zaprto, z vojaško diktaturo zaznamovano državo. Didžejanje in zastopanje Brazilije na raznih mednarodnih DJ tekmovanjih je Marlboro nadgradil z lastno produkcijo, ko je od kolega – priznanega brazilskega antropologa Hermanna Vianne, ki je pozneje iz funka tudi doktoriral ter izdal najpopolnejšo knjigo o tem fenomenu – dobil spodbudo v obliki naprave za ritem Boss DR 110. Hermannov mentor pri pripravi doktorske naloge je ta dar komentiral takole: »To je tako, kot da bi indijanskemu poglavarju dali puško.« DJ Marlboro je instrumentarij kmalu dopolnil z legendarno Rolandovo napravo za ritem TR 808, ki je kmalu postala glavno orodje vse funkovske produkcije in obrnila na glavo razvoj domače klubske scene.

Če so v osemdesetih letih v brazilskih klubih plesali skorajda izključno na tujo glasbo, se je z zagonom funka položaj obrnil v prid domače produkcije. Didžeji so se povezali s pevci ansamblov sambe pagode in z raperji, konec osemdesetih let je začela nastajati domača produkcija – na osnovi vseh možnih semplov starega funka, soula, disca, glavna referenca pa je bila hiphopovska in elektronska scena, ki je iz jugovzhodnih ZDA prodrla v brazilske favele in tam pustila usoden pečat.

»Razvoj funka se ima zahvaliti napravi za ritem TR 808 in njenim promotorjem – akterjem Miami bass scene,« razlaga DJ Marlboro. (Opomba: slog Miami bass se je v drugi polovici osemdesetih let razvil na Floridi. Glavni protagonisti so Sir Mix-a-Lot, MC Player, Luke Skywalker (2 Live Crew), Tony Rock in drugi.) »Brazilski producenti iz druge polovice osemdesetih let so se zmrdovali nad TR 808, češ da je zvok te naprave preveč umeten. Zaradi tega so se te naprave tako pocenile, da so postale dostopne ljudem iz favel, ki so začeli producirati kompaktnejše in težje beate, ki so zveneli bolj naravno. Zdi se, da je to povzročil intuitiven, nezaveden vpliv zvoka bobna surdo, ki zaznamuje ritem sambe.«

V kratkem času se je torej zgodil popoln zasuk in plesne zabave v favelah Ria de Janeira so se dogajale izključno ob doma proizvedenih udarcih in rimah. Zadeva je dobila nacionalne razsežnosti okoli leta 1995, ko je funk prvič masovno eksplodiral tudi zunaj Ria in zavzel favele drugih urbanih centrov Brazilije, o njem pa so začeli govoriti tudi mediji. Seveda se je funk spričo nagle širitve in nenadzorljivosti zazdel nevaren oblastem, to je leta 1999 dovedlo do lokalnega zakona, ki je najprej v celoti prepovedal funk plese, ko pa ta prepoved ni mogla zaživeti, so nevzdržno poostrili pogoje za organizacijo takih prireditev. Zadeva je postala preveč masovna, resnično so se pojavljale tudi precej nevarne scene: nekaj časa so bili recimo popularni tako imenovani »koridorji smrti« – plesi, na katerih sta na dveh galerijah nasproti poplesavali sovražni bandi, neredko se je vse skupaj izteklo s preštevanjem mrtvih in ranjenih. Veliko kontroverznih reakcij so povzročila tudi čedalje bolj drzna in neposredna besedila, polna nasilja in kosmatega nagovarjanja k seksu. Neredki so primeri, ko so plesalke med plesom zanosile, to zgovorno kaže na eksplicitnost funkovskega plesa. Vse to je pripeljalo do stigmatiziranja funka kot družbene nevarnosti.

Pojav funka sproža kontroverzne reakcije tudi pri ljudeh, ki se z muziko ukvarjajo aktivno: pri glasbenikih, kritikih, promotorjih in ljubiteljih. Večina jih v zgražanju odmahne z roko, češ da gre za šund, po drugi strani pa o funku pišejo knjige sociologi, doktorji antropologije in muzikologi; večina jih funku priznava edinstveno vlogo, ki jo igra v brazilskem glasbenem in družbenem prostoru. Najpomembnejše pa poudari kar sam DJ Marlboro, ki zatrjuje, da je funk carioca trenutno najbolj pristna brazilska glasba, saj najbolj neposredno izraža realnost brazilskega vsakdana.

DJ Marlboro in z njim funk carioca sta letos doživela dve izjemno pomembni potrditvi. Prva je prišla iz domače alternativne glasbene srenje: DJ Marlboro je bil povabljen, naj se udeleži najpomembnejšega brazilskega festivala sodobne avantgardne glasbe Eletronika v mestu Belo Horizonte. Nastopil je med zvenečimi imeni domače in mednarodne pretežno elektronske scene; izjemen nastop je minil v znamenju starošolskih akrobatskih didžejevskih zvijač 40-letnega veterana, zvočnih šokov, kakršnih publika ni ravno vajena, in kontroverznih odzivov, ki so prišli najbolj do izraza po koncu seta, ko je DJ Marlboro med ljudi zmetal nekaj kilogramov zgoščenk funka in ko mu je marsikatera z vso silo priletela nazaj. Druga potrditev je prišla iz New Yorka: organizatorji vsakoletnega festivala SummerStage so letos ob zvezdnici severnobrazilske axé muzike Danieli Mercury povabili tudi DJ Marlbora, tako da je funk carioca konec junija odmeval tudi v Centralnem Parku.

Funk carioca ta čas torej doživlja ponoven vzpon in zanimanje medijev, ki pa večinoma zaznajo in poudarjajo le njegovo ekscesnost. Ovrednotenje glasbene vrednosti funka je neprimerno večji zalogaj, saj se razteza od genialnih kombinacij mojstrskega semplanja in producentskih posegov z ekspresivnim petjem ter družbeno angažiranim besedilom do cenenih produkcij s pridihom diskoidnih štanc ter s sladkobno in romantično ali pa šovinistično in perverzno tematiko. Dejstvo pa je, da ob kosmatih besedilih, ki izražajo realnost brazilskega socialnega dna, funk carioca samosvoje izžareva avtentično pristnost sodobne urbane brazilske muzike. Te avtentičnosti ne moremo pripisati večini komercialnega, s svetovnimi trendi preobremenjenega brazilskega pop balasta, ki ga neusmiljeno bruhajo tamkajšnje radijske postaje. Ali kot pravi DJ Marlboro: »Funk se je razvil v pristno kulturo ravno zaradi tega, ker ne počne tega, kar narekuje tujina, ne briga ga, kaj pravijo drugi, da je dobro. Kar je dobro za tukajšnje ljudi, morda ni dobro za nikogar tam zunaj, toda če funk dobro dene tukajšnjim ljudem, ga igramo ...«

Manček