Zakulisja glasbenih odrov (5. del)

Igranje instrumenta – s prsti ali ... z vratom?!

Kaj imajo skupnega šumenje v ušesih, mravljinčasti prsti na rokah in slaba samopodoba? Velika verjetnost je v poškodbi vratnih vretenc!

Človeško telo – kosti in mišice – je zgrajeno tako, da človeku omogoča gibanje. Žal pa narava večine današnjih poklicev zahteva nasprotno: sedenje. In prav v sedenju se začnejo vzroki za mnoge težave, ki jih ima sodobni človek, glasbeniki nikakor nismo izvzeti. Prva težava, ki spremlja sedenje, je preobremenjenost telesa. Človekov mišično-skeletni sistem je zgrajen tako, da podpira težo človeka. Zato so naše kosti vsak trenutek obremenjene s težo našega telesa: ko ležimo na hrbtu, na primer, je naša hrbtenica obremenjena s 25 kilogrami, v stoječem položaju je obremenjenost že precej večja, 100 kilogramov. Če sedimo pravilno, je hrbtenica obremenjena že s 145 kilogrami. Vendar je le redko kdo sposoben obdržati hrbtenico ves čas sedenja ravno, poravnano z glavo – tako, kot smo se vzorca sedenja naučili še kot dojenčki in ga obdržali v prvih letih življenja. Pravilno držo ponazarja hrbtenica, katere položaj je nagnjen nekoliko naprej (približno 32°), hkrati pa so opazne vse krivine, ki so značilne za hrbtenico odraslega človeka – izbočen del prsne hrbtenice (12 vretenc, na katera so pripeta rebra) in območje križnice s trtico, ter vbočena ledveni predel in vratna vretenca. Tako vretenca, naložena drugo vrh drugega ter povezana z medvretenčnimi diski in sklepi, lahko nosijo težo telesa in hkrati omogočajo sproščeno gibanje. Vendar pa je težko vzdrževati pravilno držo v sedečem položaju; žal ima telo odraslega človeka težnjo po upogibanju, grbljenju hrbtenice, zato v nekaterih delih telesa občutimo napetost mišic, z dolgotrajnim vztrajanjem v nepravilni drži lahko te napetosti povzročijo bolečino in druge zdravstvene neprijetnosti, vzrok pa težko prepoznamo, če se ne posvetujemo s pravim medicinskim strokovnjakom. Upognjena hrbtenica je namreč izjemno obremenjena s težo telesa: od 185 kilogramov – pogosta drža med delom za računalnikom ali branjem knjige, v sedečem položaju – do 270 kilogramov, ko je sedeče telo povsem nagnjeno naprej.

Človeško telo je zgrajeno iz dveh osi: prva je vertikalna linija in gravitacijska os, ki sega od vrha glave in se prek hrbtenice ter medenice konča v tleh pod našimi nogami; druga je horizontalna linija in povezuje naši roki. Pri izvrševanju funkcije posamezne osi je potrebna maksimalno dobra koordinacija obeh; le tako lahko dosežemo najboljši učinek ob čim manjšem vloženem naporu. Žal pa se funkcionalnosti posamezne osi in povezanosti obeh ne zavedamo dovolj dobro.

Celovit pogled na telo

Pri igranju glasbila (ali petju) je zelo pomembno, da so posamezni deli telesa v ravnovesju. Žal pa sta prstna tehnika in tehnika dihanja (pihalci, trobilci in pevci) za mnoge še danes (!!!) edina osnova dobrega igranja. K sreči si ne izmišljamo raznih vaj, tako kot na primer v devetnajstem stoletju, ko je, denimo, za dobro klavirsko tehniko veljalo pravilo, da mora biti zapestje med igranjem čisto mirno: za dosego tega cilja naj bi uporabljali kar kovance, ki so se morali med igranjem obdržati na zapestju. Toda pianist lahko v eni uri z obema rokama odigra tudi 28.800 in več tonov (pri hitrosti četrtinke, 60 udarcev na minuto, pri igranju šestnajstink (4 udarci v eni dobi): 60 × 60 × 4 × 2 = 28.800). Ali lahko ob toliko zaigranih tonih pianist ves čas obdrži mirno zapestje? Ne, niti s takim utrjevanjem prstne tehnike, kot si ga je omislil Robert Schumann, ko si je hotel četrti prst okrepiti s posebno napravo za natezanje, to ne bi bilo možno. Schumann si je zaradi takega mučenja za vedno uničil prst in pianistično kariero, avtorji metodik poučevanja klavirske igre pa so se vse bolj začeli zavedati pomembnosti drugih delov telesa (pianisti so doslej ustvarili največ metodik in imajo že uveljavljeno tradicijo, medtem ko si drugi instrumentalisti še vedno utirajo poti). Otto Ortmann je bil prvi, ki je dognanja o funkcioniranju horizontalne linije pri igranju klavirja shranil v knjigi The Physiological Mechanics of Piano Technique. Kako pomembna je koordinacija vsega telesa pri igranju glasbila, nas učijo tudi razne tehnike sproščanja in zavedanja celega telesa, kot so joga, tai či, Feldenkrais, Aleksandrova tehnika ... To so tehnike, ki se jih učijo ne le glasbeniki, vse pogosteje jih pri delu uporabljajo tudi fizioterapevti. Vse bolj prisotne so tudi kot tema predavanj na glasbenih seminarjih, najdemo jih v knjigah, oblikovanih posebej za glasbenike, teh tehnik se je možno naučiti tudi v okviru študija na glasbenih akademijah. Žal še ne na ljubljanski; v vsej Sloveniji si namreč ni moč iz knjižnice sposoditi niti ene knjige, ki bi predstavljala Aleksandrovo tehniko (tu in tam jo sicer najdemo omenjeno v priročnikih za hrbtenico); večina glasbenih akademij in kolidžev v zahodnem svetu pa že ima Aleksandrovo tehniko vključeno v predmetnik.

Vrat – vrata v svet?

Seveda se človek lahko kaj hitro zmede ob preučevanju vsake posamezne tehnike: tai či najde moč v solarnem pleksusu, joga usklajuje gibe ob čiščenju in odpiranju čaker, Aleksander poudarja poravnanost glave in vratu s hrbtenico, Feldenkrais z majhnimi, nežnimi gibi telo in možgane ponovno uči pravilnih vzorcev gibanja telesa. Vsem tehnikam je skupen cilj: sproščeno telo brez bolečin in obenem sproščenost duha, kombinacija obojega pa lahko človeku pomaga razviti njegove potenciale. Namesto posamezne tehnike sproščanja si raje oglejmo, kako napačni vzorci gibanja in napačna drža telesa privedejo do bolečin. Za osnovo nam bo vrat – točka, kjer se križata obe liniji telesa: horizontalna in vertikalna. Vrat je, ne le zato, pomemben del mišično-skeletnega sistema: sedem vratnih vretenc drži glavo pokonci in ji omogoča gibanje, skrbi za povezavo glave z drugimi deli telesa (skozi hrbtenjačo, ki je shranjena v hrbtenici, tečejo najpomembnejša navodila možganov drugim delom telesa), povezuje živčni, prebavni in respiratorni sistem. Hkrati je vrat tudi najbolj občutljiv – saj je najbolj gibljiv del hrbtenice, zato tudi najbolj nagnjen k poškodbam. Poškodbe vratu ne nastanejo samo v prometnih in drugih nesrečah. Že samo zaradi nepravilne drže si lahko z leti nakopljemo kar hude težave. Velika gibljivost vratu je lahko za človeka prednost – z obračanjem glave levo in desno (rotacija), v stran, k ramenom, ali z nagibanjem nazaj in naprej lahko bolje opazuje, sliši, voha ter prilagaja glavo drugim delom telesa. A žal nekatere vzorce za gibanje in držo telesa pri neki dejavnosti človek velikokrat prenese na dejavnosti, za katere bi bil nujen drugačen gib. Tako glasbeniki, ko študirajo novo skladbo, velikokrat spontano nagibajo glavo (in s tem zaposlujejo vratna vretenca) bliže k notam. Nekateri to storijo zato, ker že slabše vidijo in zaradi potrebe, da pravilno preberejo note; hkrati pa se zdi, kot da jim bo fizična bližina do not na pultu približala tudi sporočilo skladbe. Drugi razlog za upogibanje vratu je iskanje stika z glasbilom. Violinisti že tako ali tako (lahko) trpijo, ker morajo ves čas igranja z brado držati glasbilo in obremenjevati vratna vretenca. Nagib vratu zaostri tudi iskanje prijemov, prstnih redov, vidne, ne le slušne kontrole tega, kar igramo – to se lahko zgodi vsakemu instrumentalistu. Toda, recimo, da imamo upravičene razloge za bližino not in instrumenta v prvi fazi učenja skladbe (četudi je tudi ta upravičenost zelo dvomljiva!). A tega si vsekakor ne bi smeli dovoliti v kasnejših fazah, ko skladbo izdelujemo in kasneje z njo nastopamo. Igranje glasbila z upognjenim vratom ali vratom, ki je skupaj z glavo nagnjen naprej, je namreč privzet vzorec, ki nam ne bo prinesel lepega igranja, ob katerem bomo mi sami in poslušalci uživali, pač pa bomo sčasoma začeli hoditi po svetu bodisi z glavo, nagnjeno naprej – ali pa z upognjenim vratom in s sklonjeno glavo: vsekakor bo oblika našega vratu daleč od pravilne, vbočene linije, kakršna nam je bila namenjena ob rojstvu zato, da bi nam omogočala čim lažje funkcioniranje. Možnosti igranja tehnično zahtevnih pasaž postajajo tudi vse bolj omejene: poglejte pianistko, ki ob pravilni višini sedeža in pravilni drži hrbtenice roke položi vodoravno z linijo klaviature – tako kot priporočajo najboljši klavirski pedagogi. Kakor hitro se s hrbtenico nagnemo naprej, se obenem zniža višina rok, ne pa tudi klaviatura. 2FOTKI Zato je potrebna v mišicah podlakti in nadlakti dodatna (a čisto odvečna) moč, da roka obdrži isto višino s klaviaturo. Obenem se zmanjša možnost pravilnega, globokega preponskega dihanja (in poveča možnost za »spominske luknje«, ko možgani ne dobijo več dovolj kisika); gravitacijska os tudi izgubi stik s telesom, trup pa začne pritiskati na medenico in dodatno obremenjuje tudi mišice nog. Obremenjenih mišic resda ne smemo pozabiti, četudi so sekundarnega pomena. Primarna težava je seveda vrat: vretenca z leti izgubijo prožnost, ker se medvretenčni diski, kot žele mehke ploščice, ki povezujejo vretenca, z leti obrabijo, se izsušijo, tanjšajo in zdrsnejo tako, da vretence začne pritiskati na živec, ki povezuje vsako vretence z drugimi deli telesa. Ali ste že kdaj srečali glasbenika, ki se je pritoževal nad bolečinami med lopaticama, bolečinami v rokah ali mravljinčastimi posameznimi prsti na rokah, stalnimi glavoboli – tudi v predelu oči, ne da bi ob tem slabše videl – ali celo nad šumenjem v ušesih in vrtoglavico? Vprašajte ga, ali je njegov vrat med igranjem sproščen in glava vzporedno naravnana z linijo hrbtenice. Ali bo odgovoril z da? Bolj verjetno kot to, bo lahko potrdil, da ga ob pritisku s prsti na vrat zabolijo tudi nekateri deli vratne hrbtenice.

Ne mi dihat' za ovratnik

Tako kot glasbeniki imajo lahko podobne težave zaradi nepravilne drže telesa vsi, ki veliko delajo za računalnikom, pa šivilje in trgovke, ki cele dneve preživijo za blagajno ... Pogoja za to, da bo naš vrat pravilno naravnan, sta pravzaprav samo dva: prva je skrb za to, da poleg vbočenosti vratnih vretenc ohranjamo tudi vbočenost petih vretenc, ki tvorijo ledveno hrbtenico. To je namreč drugi prožni predel hrbtenice; križnica s trtico, kjer so vretenca v glavnem zraščena skupaj, in prsni del – dvanajst vretenc, kamor so pripeta rebra – sta veliko manj fleksibilna. S pravilno oblikovanim ledvenim delom namreč teža telesa pravilno pritiska v dno medenice pri sedenju ali do stopal pri stanju in premikanju. Hkrati pa je trdna podlaga za vse višje (in tanjše) dele hrbtenice in možnost, da zadostimo tudi drugemu pogoju za sproščen vrat, to je vzravnana glava.

»Ne mi dihat' za ovratnik,« je verz iz pred leti (in verjetno še danes) priljubljene skladbe Lačnega Franza. To je verz s polnostjo pomena, saj je vrat namreč povezan tudi z mnogimi psihološkimi postavkami: če komu namreč pravimo, da nam diha za ovratnik, to pomeni, da nam s čim preti, da se vtika v nas. V slovenščini imamo še kar nekaj takih izrazov, ki vrat povezujejo z neko nevarnostjo: zaviti nasprotniku vrat pomeni ubiti ga; zavijem ti vrat, če ... pomeni, da nekomu grozimo; obesiti komu kaj (ali koga) na vrat – nekaj mu naprtiti; stopiti komu na vrat – zadušiti, uničiti ga, spraviti v podrejen položaj; skočiti sovražniku za vrat – napademo ga od zadaj, nepričakovano in na najbolj občutljivem delu; čutiti srce v vratu, pod vratom pa pomeni, da smo zelo vznemirjeni, prestrašeni. Podobno imajo izraze, povezane z vratom, tudi drugi jeziki: izrazi v angleščini kažejo, kot da vrat ponazarja borbo na vse ali nič. Izrazi, ki ponazarjajo trpljenje, so: to break one's neck – zlomiti si vrat, nečloveško se mučiti, ugonobiti se; to get it in the neck, to catch it in the neck – biti hudo kaznovan, trpeti; to put one's neck in a noose – izpostavljati se nevarnosti; to risk one's neck – staviti svoje življenje na kocko; to stick one's neck out for – mnogo tvegati za kaj; a stiff neck – trdoglavost; stiff-necked – trdoglav.

Ali je upognjen vrat med igranjem lahko tudi izraz, da nam nekaj ni všeč, da se trpinčimo, da smo izpostavljeni nevarnosti? Ali je nevarnost morda publika, katere (potencialna) prisotnost nam grozi, da se bomo osramotili? Upognjen vrat ali hrbtenica je že po ljudskem mišljenju sinonim za nekoga, ki se je predal, ki se slabo počuti v svoji koži, ki se v odnosu do okolice počuti podrejenega, je preplašen in morda že depresiven ali celo suicidalen.

Glavo pokonci

Kaj se namreč lahko dogaja v glavah glasbenikov v trenutku, ko nastopajo? Lahko vse prej kot uživanje ob lastnem igranju! Mislijo morda: »Groza me je publike.« »Najrajši bi pobegnil.« »Klaviatura je kot zobje, ki čakajo, da me bodo ugriznili.« »Ne, tega ne bom zmogel, ne bom mogel zaigrati te pasaže.« »Saj tega sploh nisem zmožen dirigirati.« To so stavki, ki so jih povedali slavni glasbeniki, in prav gotovo se je kateri od njih vsaj kdaj pa kdaj vrinil v misli vsakega glasbenika. Toda če si glasbenik zaupa, te misli kmalu po prihodu na oder iziginejo, postanejo izziv za iskreno komunikacijo s publiko, za prenašanje zamisli drugim. Vendar te misli kar spominjajo na sporočilo izrazov, ki jih imajo različni jeziki v povezavi z vratom, mar ne? Spominjajo pa tudi na funkcijo pete čakre: čiščenje s pomočjo komunikacije z zvokom, izražanje naše ustvarjalnosti; ob nezadostno izraženi peti čakri imamo težave s komunikacijo, z izražanjem samega sebe in svojih potencialov – zaradi premajhnega samospoštovanja, rezultat tega pa je lahko tudi zategnjen vrat! Sedež te čakre namreč pokriva predel vratu, grla, ust in čeljusti. Imenuje se tudi grlena čakra, njena točna lokacija pa je prvo prsno vretence. To pa je vretence, ki je neposredno povezano z zadnjim, sedmim vratnim vretencem, in pri prepogostem upogibanju vratu se pojavi bolečina prav na tem mestu. Torej bi glasbenik moral skrbeti za poravnanost vratu z glavo ne le zato, da mišicam olajša delo pri igranju, temveč tudi zato, da bi dvignil svojo samopodobo in hkrati izrazil svoje potenciale v komunikaciji s publiko.

Ko torej rešimo težave z vratom, rešimo najhujše težave, ali kot rečejo Angleži, to break a neck of a task. Da lahko rešimo težavo, moramo biti pogumni, včasih tudi predrzni – he's got a neck,

one has a lot of neck –, a si s tem lahko rešimo tudi glavo (ugled) – to save one's neck. Torej, glavo pokonci (ali neck or nothing – vse ali nič) – in dobri rezultati so zagotovljeni!

Vrat skriva še eno skrivnost, za katero spet vedo tisti, ki se ukvarjajo z jogo. Šesta čakra, čakra vedenja, vizualnega dojemanja, domišljije, intuicije ter jasnovidnosti je običajno predstavljena kot čakra, ki deluje iz predela med obrvmi (tretje oko). S podobami, ki si jih ustvarjamo v glavi, lahko usmerjamo svoje življenje – uspehe in neuspehe. Ali si lahko glasbenik zamisli, da igra popolnoma sproščeno, v neverjetnem zlitju s publiko? Ali si lahko med igranjem zaželi, da bi stopil na vrh gore, od koder so vsakdanje skrbi in težave spravljene v majcenih pikicah na dnu doline in sploh neopazne? Ali mu lahko do takih občutkov pomaga koncentracija na tretje oko, s katerim mu potem uspe nadzorovati sproščenost vratu in vseh drugih delov telesa ter obenem uživati ob vsem, kar sproti ustvarja? Kaj nismo blizu fenomenu, ki je sicer bolj znan vrhunskim športnikom (ki to doživljajo) in športnim psihologom (ki ta fenomen preučujejo), vse bolj pa postaja predmet raziskovanj tudi med glasbeniki – namreč vrhunskemu doživetju (peak experience)? Če smo temu morda zdaj le blizu, smo prav gotovo dobro nastanjeni v svojem vratu: tretje oko, torej šesta čakra, ne gnezdi nikjer drugje kot prav v drugem vratnem vretencu!

Prihodnjič: videti je, da lahko večino težav rešimo kar v vratu. Kaj pa, če vrat tako zaboli, da ga ne smemo niti premakniti? Odgovor bomo zvedeli v pogovoru z Izraelcem Ilanom Levom, Feldenkraisovim terapevtom.

Damjana Zupan

Viri in priporočena literatura:

Cailliet, R. Neck and arm Pain. Edition 3; by F. A. Davis Company, Philadelphia, 1991.

Ching, J. Performer and Audience. An investigation into the psychological causes of Anxiety and Nervoussnes in Playing, Singing or Speaking before an Audience. Keith Prowse Music Publishing Co. Ltd., London, 1947.

Collins Cobuild English Dictionary. HarperCollins Publishers, London, 1995.

Czikszentmihalyi, M., in Perennial, H. Flow; The Psychology of Optimal Experience. Harper and Row, New York, 1990.

Dubal, D. The World of the Concert Pianist. Victor Gollancz Ltd., London, 1985.

Grad, A., Škerlj, R., Vitorovič, N. Veliki angleško slovenski slovar. DZS, Ljubljana, 1992.

Hertling, D., in Kessler, R. M. Management of Common Musculoskeletal Disorders; Physical Therapy - Principles and Methodes. 3^rd ed.; J. B. Lippincott Company, 1990.

Judith, A., in Vega, S. Sedemkratno potovanje – Združitev uma, telesa in duha skozi čakre. Samozaložba: Bernarda Pavko, Ljubljana, 1995.

Mark, T. What Every Pianist Needs to Know about the Body. GIA Publications, Inc., Chicago, 2003.

McKenzie, R. Treat your own neck. Spinal Publications New Zealand Ltd., 11^th ed., 1988, first published 1983.

Nudel, M., in Nudel, E. Health by Bio-Energy and Mind; Bio-Energy System Services. Los Angeles, CA, 2000.

Ortmann, O. The Physiological Mechanics of Piano Technique: An Experimental Study of the Nature of Muscular Action as used in Piano Playing, and of the Effects thereof upon the Piano Key and the Piano Tone. E. P. Dutton and Co., Inc., New York, 1962.

Paramhansa Swami Maheshwarananda. Skrivene snage u čoveku. (Izvirnik: Die verborgene Kräfte im Menschen.) Novi Sad, 1987.

Pećina, M. Sindromi prenaprezanja sustava za kretanje. Globus, Zagreb, 1992.

Pease, A. Govorica telesa. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996.

Russel, G. S., in Highland, T. R. Care of the Low Back: A Patient Guide. Spine Publications, Columbia, MO, 1990.

Samuel, I. Musical Maestros; 100 International Musical Stars reveal how they cope with the pressures of success. Rosters Ltd., London, 1987.

Slovar slovenskega knjižnega jezika V. DZS, Ljubljana, 1991.

Srakar, F. Ortopedija. SLEDI, Ljubljana, 1994.

Storr, A. Music and the Mind. Harper Collins Publishers, London, 1992.

Waterman, F. On piano teaching and performing. Faber Music Ltd, London, 1983.

Todd, M. E. The Thinking Body – a study of balancing Forces of Dynamic Man. Dance Books Ltd., London, 1997 (first edition in the UK); first published in New York, 1937.