Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Katarina J.

Karine Polwart in Malinky

O škotskem slavčku, štirih mušketirjih, suhi južini in še čem

Da ne bo pomote – napisano v naslovu nima nobene zveze z retro obsedenostjo z zbiranjem samolepilnih sličic Živalskega kraljestva, pač pa je zgodba o tem, kdo tiči za titulo »najsvetlejšega mladega diamanta v šatulji škotskega tradicionalnega petja«.

Moje prvo srečanje z edinburško folk sceno nikakor ni v soglasju z znano krilatico »prvega ne pozabiš nikoli«. Bežni, od neznosne teže čezmernega dionizma skaljeni spomin pa še vedno hrani neokrnjen zapis čutnega, otožno sladkega glasu, ki se je prikradel izza dimaste zavese hrupne kleti Royal Oaka. Kakofonijo tisočerih glasov, med katero je peščica glasbenikov pilila ljudske in narodne, je v hipu zapolnila tišina. Neznano lastnico prelestnega glasu je nenadna pozornost očitno ohromila in kot Pepelka je odpeketala nekam v pozno avgustovsko noč. Tudi po kratkem nastopu na odprtem odru folk festivala Tinto, kjer sem jo občudovala v drugo, se je za plaho princesko izgubila vsaka sled.

Zgodbo bi seveda tu lahko končala, četudi nas pravljične modrosti prepričujejo o nasprotnem. Pa vendar je ljudsko nerazdružljivo od mitološkega, in Karine Polwart je živ dokaz, da pravljice s srečnim koncem niso še čisto za staro šaro.

Hvala, Danny Kyle!

Še isto jesen je premagala začetniško nelagodje in začela brusiti odrske deske v družbi treh znancev iz edinburških folk klubov – sorojaka Steva Byrna (buzuki, kitara, mandolina, glas), Angleža Kita Pattersona (violina, kitara, mandolina) in Irca Marka Dunlopa (irski boben, piščali).

Ime so si nadeli po otroški rimi o suhem pajku, kmalu pa so na svoje začudenje odkrili, da je Malinky vse več kot le suha južina. V ruščini namreč 'malinky' pomeni majhen, Čehi se bojda radi sladkajo z istoimensko malino, Malinky zasledimo na listi ameriških priimkov in v zaprašenih antropoloških bukvah kot ime saharskega nomadskega plemena.

Da bodo Malinky pičla dva meseca zatem (januarja 1999) osvojili prestižno nagrado Danny Kyle na odprtem odru največjega evropskega festivala keltske glasbe Celtic Connections v Glasgowu in hipoma postali veliki doma in na tujem, se nihče ni nadejal niti v najdrznejših sanjah.

»Nenadoma te ljudje začnejo spraševati, če hočeš igrati v Franciji, na Danskem, na folk festivalu v Cambridgeu … Po nekaj mesecih igranja res nismo bili pripravljeni na takšne čudovite priložnosti. Poznam škotske skupine, ki na takšne in podobne prilike čakajo skoraj desetletje, nam pa skozi vse to ni bilo potrebno iti,« je o svoji sreči z očarljivim zahodnoškotskim dialektom jela pripovedovati Karine.

Na končnem izboru najboljše neuveljavljene folk skupine je tisti večer sedel tudi Ian Green, direktor vodilne škotske folk založbe Greentrax, in z njegovo pomočjo je prvenec Last Leaves čez manj kot leto dni ugledal luč sveta. »Po zelo dolgem času eden od najbolj osvežujočih prvencev. Plošča, ki si jo boste zapomnili,« sem takrat brala v angleški reviji fRoots.

Poleg nepretencioznega, že skoraj staromodnega aranžiranja škotskih in irskih tradicionalnih pesmi, subtilnih harmonij Steva in Karine, kompaktnega, a hkrati nežno krhkega zvoka strun, je plošča izstopala predvsem po delikatnem razmerju pesmi in napevov, ki se niso ujeli v toge okvire večine folk albumov, kjer pesemski kos sledi venčku melodij in nasprotno. Tisto, kar nas je na plošči najbolj navduševalo, so bila Karinina besedila, parafrazirane novodobne balade, ki se tako čutno prelivajo z eklektično mešanico balkanskih in keltskih ritmov.

»Namerno poudarjam pesmi, saj ni veliko skupin, ki bi to počele. Pravzaprav nihče iz naše generacije ne počne tega, to pomeni, da na trgu zeva niša, ki smo jo zapolnili. Lahko smo veseli, da smo postali znani prav zaradi tega. Pa verjetno tudi zato, ker imamo dva pevca namesto enega, moškega in žensko, to je precej nenavadno, a je dobro za nas, ker ne tekmujemo z nikomer.«

Whaur dae ye lie? (Kje ležiš?) je srce parajoča balada o pokolu v Srebrenici, ki se je znašla tudi na plošči znanega angleškega kantavtorja Roya Baileyja, prav tako kot z vzhodnjaško melodiko prežeta Marianna, mračnjaška zgodba o poslednji škotski ženski, ki so ji sodili zaradi čarovništva. Obe sta postali stalnica ženskega repertoarja na folk festivalih. Poleg tega so moja ušesa veselo zastrigla ob predelavi morilske makedonske balade Dimna Juda, ki si jo je izposodila od edinburško-makedonske pevske skupine Sedenka. Danes (med drugim) velja za eno najobetavnejših pevk, interpretinj in avtoric besedil nove škotske folk generacije.

Klepanje stihov

Karine je tako kot večina drugih folk pevk najprej začela pri koreninah, tako, po pravilih folk evolucije. Čeprav se je Karine večine tradicionalnih pesmi in balad sprva naučila na pevskih sešnih in festivalih, jo je raziskovalna žilica zanesla tudi v arhive knjižnic in folklornih inštitutov, kjer je brskala za starim pesemskim gradivom in nekatere pesmi po nekaj sto letih znova priklicala v življenje.

»Preprosto ljubim škotske tradicionalne pesmi, ker se za njimi skrivajo čudovite zgodbe in zgodovine. Veliko tega še vedno leži naokoli. Potrebuješ le malo napora, da stvari najdeš in poiščeš različne verzije pesmi. Le en verz, če ti je še posebej všeč, lahko naredi pesem. Včasih najdeš le kitico, ki te še posebej navduši, zgolj stavek, frazo. Različne fraze nosijo različne pomene. Zato lahko svobodno krpam in klepljem verze.«

Pestrost jezika in naracije sta jo popolnoma prevzela in s slovarjem starih narečnih izrazov v roki se je pogumno in tankočutno lotila ustvarjanja lastnih balad, razpetih med baladno tradicijo in sodobnimi urbanimi legendami.

»Ko pišem pesmi, imam pred seboj škotski slovar in slovnico. Odprem na naključni strani in si rečem: ta beseda je pa super! Res uživam v tem detektivskem delu, iskanju pravih izrazov. To je tako zabavno,« se muza. Ne razume pa, zakaj se nekateri spotikajo ob narečne pesmi, ki jih v škotski tradiciji kar mrgoli, in hkrati spodbuja uporabo narečno bogatega jezika, po katerem so znane tudi njene lastne pesemske stvaritve.

Zanimalo me je, če ob tem ne tvega, da ljudje (na primer kak Kranjski Janez) besedil ne bodo razumeli? Karine odločno odkima.

»Imeli smo turnejo po Danski, Nemčiji, Italiji, Madžarskem, in ljudje niso imeli nobenih težav z razumevanjem mojega jezika. Vse te male besede, ki jih ne poznajo, jim pravzaprav niso tako tuje, če jih le postaviš v pravilen kontekst. Ljudi bi moralo biti manj strah, da jih drugi ne bodo razumeli. Jezik je zabavna reč, ni važno, ali je materni ali tuj, ne sme te biti strah, čeprav so nekateri jezikoslovci na moč občutljivi glede same rabe. Glavno je, da te ljudje dojamejo.«

Pa vendar so balade iz drugačnega testa kot mile popevčice. Dramatske, napol mitološke pripovedi, na videz slovnično in pomensko preproste, popolnoma odtujene od današnjega načina življenja, pa vendar vedno znova aktualne, sposobne nenehnih revitalizacij. Karine me opomni, da jo arhetipska moč, ki presega časovne okvire, vedno znova presune. In iz takšne snovi so tudi njene balade, v katerih osrednje mesto pripada tragičnim, mučeniškim, a močnim in trdnim ženskim likom iz pozabljene škotske zgodovine in iz prezrtega vsakdanjika. Njihove zgodbe so si osupljivo podobne.

»Včasih sem delala za organizacijo za pomoč ženskam – žrtvam nasilja. Ko sem se poglobila v balade, me je popolnoma presenetilo, koliko jih je povezanih z delom, ki ga opravljam, čeprav so nekatere stare tudi 400 in več let! Našla sem ogromno pesmi z močnimi ženskimi osebnostmi, in takšna je bila tudi osnova mojih lastnih – dobra zgodba. Če imaš dobro zgodbo, se drugo zgodi samo od sebe.«

»Celo moja mati mi redno pošilja internetne strani različnih zgodb – od odprtja novih bolnišnic do televizijskih oddaj, ki jih je videla.«

Njena balada Thaney – o zlorabljeni materi svetnika Munga, ki jo najdemo na odlični in še bolj zreli drugi plošči 3 Ravens (izšla lansko zimo), je bila nominirana za najboljšo avtorsko skladbo na drugem programu Radia BBC.

»Na to pesem sem še posebej ponosna,« pravi. »V glasbi se čuti vpliv jugovzhodne Evrope, tam sem tudi dobila navdih za melodijo. Če bi kdaj delala ploščo s tradicionalnimi pesmimi, bi si zbrala ženske osebnosti, ki jih je navadna zgodovina spregledala. Album o ženskah skozi škotsko zgodovino, to bi bilo super.«

»Poleg tega bi bila rada vključena v projekt, ki bi povezoval ženske pevke iz vse Evrope. Rada bi se spoznala z Marto Sebestyen, Marcedes Peon …To so enkratne pevke, res močne in mogočne. Igrati s temi ljudmi bi bilo sanjsko,« mi je razkrila.

Biti ženska med moškimi junaki

In tako se še malo pomudiva pri marginalni vlogi žensk na sodobni škotski folk sceni, čeprav se stigma obrobnosti s prihodom mlade, izobražene in marketinško bolj zanimive generacije izgublja.

»Večina pevk poje brez spremljave. Nastopanje jih ne veseli najbolj. Mislim, da je to razlog, da jih nihče ne pozna. Tisti, ki so postali veliki na škotski, britanski in evropski folk sceni, so bili vedno moški, ne ženske, to je velika škoda. Danes se zadeva malo spreminja, ampak še vedno obstaja cela generacija, ki o pevkah še ni slišala. Na škotski folk sceni dominirajo moški, čeprav je položaj na sosednjem Irskem precej drugačen. Nekoč sem morala narediti seznam desetih najboljših škotskih folk skupin. Od petdesetih glasbenikov sem naštela le pet ženskih članic. Tu nekaj ni prav.

Hvala bogu se stvari spreminjajo na vsej črti. Zadnja tri ali štiri leta so bile vse dobitnice nagrade Mladi tradicionalni glasbenik leta dekleta, to je zelo pohvalno. Danes obstaja cela vrsta mladih deklet v zgodnjih dvajsetih letih, ki imajo možnost narediti glasbeno kariero in dvigniti profil glasbe na visoko raven, to na Škotskem še ni naredila nobena generacija pevk. Malo jih je, ki bi lahko šle v ZDA ali Evropo in spremenile celotno podobo.«

Pa vendar se je Karine kljub izraziti ženskosti in ljubezni do obdelovanja ženskih tem – ali pa prav zato – le dobro leto dni po ustanovitvi skupine Malinky ponudila izjemna priložnost. K sodelovanju so jo, še celo zeleno, povabili The Battlefield Band, mednarodno uveljavljena skupina samih starih mačkov, ki že vrsto let blestijo na škotskem folk nebu.

»Resnično sem bila počaščena, da sem dobila priložnost igrati s tako pomembnimi in dobrimi glasbeniki. Skoraj sem se že pregovorila, da se jim ne pridružim, ker nisem ravno najboljša kitaristka, ampak fantje so me zelo lepo sprejeli ter mi dali številne nasvete, me naučili veliko napevov.«

Kljub obetavnemu začetku kariere s super skupino, se je po pičlem letu vrnila k svojim projektom.

»Poglavitni razlog za odnehanje je bil ta, da ne maram ves čas hoditi po turnejah. Na turnejah smo bili tudi po pet tednov, seveda večkrat na leto, in spoznala sem, da je težko biti edina ženska v bendu. Tu obstajata le dva načina preživetja – ali hodiš zgodaj spat ali pa si pokonci cele noči, piješ in klepetaš. Nisem imela dovolj energije za ponočevanje in na koncu sem bila res zelo utrujena. Odločila sem se, da to ni zame. Sem namreč bolj zapečkarske nravi – rada posedam doma in pijem čaj.«

»Pa vendar sem bila prestrašena, ko sem odhajala, saj nisem vedela, kako naprej. Vendar sem imela dovolj dela tudi brez Battlefield Banda, tako da ničesar ne obžalujem.«

Po prihodu domov se je zopet posvetila matični zasedbi Malinky, ki jo je takrat dokončno zapustil Kit Patterson. V bend sta se kmalu vključila nova rekruta: diplomant škotske akademije za glasbo, nekdanji član folkrockerske skupine Burach ter violinist Jon Bews in irski mojster harmonike Leo McCann.

Polnejši zvok, raznorodnost temnih baladnih in svetlejših ljubezenskih tematik s Karininim pečatom, posrečena kombinacija starega in novega, je zasijala z novo ploščo 3 Ravens, s katero so Malinkyji dokončno potrdili, da so eden vodilnih folk bendov na severni strani Hadrijanovega zidu.

Življenje po Treh vranih

Za spodobno preživetje pa je biti dober glasbenik premalo.

Ves čas glasbene kariere – ter seveda tudi pred tem – je delala in dela cel kup drugih stvari, zaradi katerih je lahko ohranila trezno glavo.

S kantavtorico Gill Bowman nastopa v duetu MacAlias, sodelovala je v zboru Briana MacNeilla in na škotski folk turneji Scottish Women – žensk različnih generacij z različnimi pevskimi preferencami –, bila je članica a capella skupine Stairheid Gossip, pela je na številnih ploščah znancev in folk scene, celo pisala uroke za uprizoritve starih dram na nekem gradu.

Nekaterim stvarem pač ne more reči ne, tako še vedno poučuje tradicionalno petje na nekakšni Univerzi za odrasle v Edinburghu, je članica odbora TMSA (Društvo za tradicionalno škotsko glasbo), skrbi za promocijske dejavnosti lastne skupine, skupaj s priznano harfistko in odlično pevko Corrino Hewat pripravlja projekt Mothersong, v katerem nameravata stare uspavanke oplemenititi z novimi melodijami, obenem pa se že neznansko veseli izida prvega samostojnega albuma z naslovom Faultlines, ki ga je posnela z glasbenimi prijatelji.

»Moj prvenec ne bo tradicionalen. Vse skupaj je zelo zabavno in osvobajajoče. Kontrabasist igra novo ameriško glasbo in pravi, da je to, kar igram, folki (smeh). Poleg tega bo na plošči slišati malo harfe, malo bendža, malo violine … Res, komaj čakam, da plošča izide.«

Nasmejano Karine vprašam, kaj misli s tem – osvobajajoče, pa sva spet pri stereotipih tradicionalistov, ki ljudske muzike zapirajo v zlate kletke.

»Ta glasba je prvenstveno namenjena zabavi, težava pa se pojavi, ko o njej začnejo moralizirati. Mene so po prvem nastopu na festivalu Celtic Connections okronali za nosilko tradicije. Tega sploh ne maram, sicer pa, kako naj bom nosilka tradicije, če te pesmi pojem le nekaj let? Tradicionalisti ti dajejo občutek, kot da si njihovo zadnje upanje. Moraš vedeti, da je ta glasba ustvarjena za to, da ljudje uživajo v njej. Vedno je bilo tako. Seveda je tudi kulturna vrednota in vse to, ampak vedno je bila prvenstveno v zabavo in kratek čas. Je tvoja televizija, tvoj film in vse drugo. Če hočeš tekmovati z vsem naštetim, moraš narediti dober šov. Nacionalna kultura gor ali dol. Če si na odru zmeden in tarnaš nekam tja v tri dni, je to zelo slaba zabava. Bodi dober v tem, kar počneš, pa karkoli že je. Če ljudje plačajo zato, da te poslušajo, moraš vedeti, kaj delaš.«

V skodelicah, iz katerih sva pred kdosigavedi koliko časa srkali odličen kapučino, so plavala le še drobno mleta zrnca kavne usedline.

Karine se je zaupno obrnila v mojo smer in šepnila: »Veš, vedno, ko se ena vrata zaprejo, se odprejo nova. Meni se to vseskozi dogaja. Mislim, da moramo bolj zaupati sami vase.«

In tako kot zajček iz Aličine čudežne dežele je proti koncu rahlo nervozno pogledovala na uro. Spet je bila pozna.

Post scriptum: Pred dvema tednoma je Karine na Traditional Music Awards prejela nagrado za najboljšo škotsko pevko v kategoriji folk glasbe.

Katarina J.