Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Jaša Gabrijan
DJ Tiga
Poslan iz prihodnosti, da reši preteklost
Zvoki sintetizatorjev, analognih ploskov rok in vokoderjev so v zadnjih dveh letih našli pot do najširšega občinstva. Dokaz za to so skupine Interpol, Radio4, Metro Area in Goldfrapp, ki se nedvoumno spogledujejo z estetiko osemdesetih let. Da je zadeva resnično vroča, je postalo jasno tudi programskih vodjem MTV, ki so v repertoar letošnje »zabave poletja« Isle of MTV – odvijala se je avgusta na jugu Francije – poleg Outkast, Saian Supa Crew, 2manyDJs, Lamb in Senor Coconut umestili tudi didžeje, ki kažejo veliko ljubezen do elektrosintetizirane glasbe. Pogovarjali smo se z didžejem Tigo.
Osemdesetim letom nebrzdanega liberalizma ameriškega predsednika Reagana je vladal stavek Michaela Douglasa iz filma Wall Street: »Pohlep je dober.« Zeitgeist je v literaturo prelil Bret Easton Ellis z romanom o mladem japiju, obsedenim z bleščavim življenjskim slogom, ki začne iz zdolgočasenosti nad praznino mesariti ženske. Knjiga je prežeta z glasbenimi pasažami, celo naslov knjige Ameriški psiho je sposojen pri Talking Heads. Glave, ki govorijo in nič ne povejo. Skupina je tudi v pesmih obdelovala teme čustvene in duhovne praznine v izrazito materialističnem družbenem okolju, na odru pa so se pojavljali kot robotske replike japijev. Pop osemdesetih let je razočaranje nad neuspehom družbenih gibanj šestdesetih in sedemdesetih let, da bi prišlo do zasuka v družbenih vrednotah, zato se ljudje prepustijo lagodnemu uživaštvu, ki jim ga fleksibilna tržna ekonomija vsekakor dopušča. Blišč in navdušenje nad fenomenom površinskosti se zažre v vse glasbene sloge, od metala do elektronske glasbe. Oblika je pred funkcijo. Pomembno je, kako je glasbenik videti na ovitku albuma. Sedaj, dve desetletji kasneje, nam 50Cent svetuje, kako preživeti preostanek življenja: »Get rich, or die trying.« Bleščeč življenjski slog je postal obvezna oprema včasih čisto podzemne subkulture hip hopa, ki gmotni položaj, izražen z avtomobili, dizajnerskimi cunjami, nakitom in ženskami, neprestano opeva v pesmih in kaže v videospotih. Navdušen nad dekadentnostjo hip hopa je tudi kanadski didžej in producent Tiga Sontag, to je izrecno pokazal z zadnjim remiksom komada Hot in herre, v originalu Nelly pod taktirko producentskih genialcev The Neptunes. Ti so, kot pravi Tiga, eni redkih, ki so še inovativni v popularni glasbi. »In ker je večina sodobne glasbe dolgočasne, se vračajo glasbeni izrazi iz preteklosti. Mislim, da pojav estetike osemdesetih let nima toliko družbenopolitičnih vzrokov, da bi rekli, da sedaj vladajo enake razmere, kot so takrat, temveč so razlogi bolj glasbeni. Jaz, recimo, sem zrasel ob glasbi osemdesetih let. Stvari iz otroštva ostanejo s teboj vse življenje. Za današnjo mladino je glasba izpred dveh desetletij nekaj čisto novega. Obleka, ličila, življenjski slog tistega obdobja, to je za mlade zanimivo, zato je lahko tudi komercialno uspešno. To je seveda zavohala tudi industrija.« In to se je jasno videlo in slišalo tudi pri izboru didžejev za letošnji Isle of MTV, na idiličnem zapuščenem otočku Ile du Gaou ob Azurni obali. Didžejevske zvezde noči so bili prav predstavniki revivala osemdesetih let. Jacques lu Cont (aka Les Rhytmes Digitales in vodja Zoot Woman), diskofunkovski zanesenjak Mr. C, osrednja figura kultne elektro grupe osemdesetih let The Shamen in seveda Tiga. V rojstnem Montrealu je slednji s prijatelji zaradi pomanjkanja pestrosti nočnega življenja v začetku devetdesetih let pričel organizirati rave zabave, leta 1994 pa so kupili arhiv medicinskih podatkov in ga preuredili v prvo trgovino s ploščami elektronske glasbe v mestu, DNA Records. Leta 1996 so ustanovili klub Sona, ki je prerasel okvire zgolj urbanega centra zabave, saj med tednom oddajajo prostore lokalnemu projektu, znotraj katerega učijo brezdomce plesati. Dve leti kasneje, leta 1998, je Tiga ustanovil Turbo Records, kjer je leta 2001 izdal dva miks albuma; Mixed Emotions in American Gigolo. Za posamezne projekte je založbi k sodelovanju uspelo pritegniti tudi didžeje, kot so Jori Hulkkonen, Fred Everything, Martini Bros in The Hacker. »Moja vizualna podoba na albumih je verjetno bolj jaz, kot karkoli drugega. Mislim, da se sedaj pogovarjaš z mojim alter egom, in ne nasprotno.« Na ovitkih plošč je Tiga z naličenimi ustnicami, Tiga v banji z rožnato vodo, Tiga z lasmi bronaste barve na kavču. Kičasto. »Verjetno najbolj fascinantna osebnost iz osemdesetih let se mi zdi Adam Ant. Mislim, tip je hodil naokrog oblečen v pirata!« Z mano se pogovarja mladenič z adidasovo kapo in v kamuflažnih vojaških hlačah. Edina deviacija na njegovi podobi je mogoče zlati zob. Pač rad posluša rap. Lani se je s svojim miksom pridružil prestižni družbi didžejev, ki so za založbo !K7 posneli album iz serije DJ Kicks. »Slišim, da so Kruderju in Dorfmeistru ponujali ne vem kaj vse, od punc do droge, da so ju zvabili k snemanju plošče DJ Kicks. Ne vem, meni založba ni ponudila nič takega. Pač želel sem ga posneti.« Njegovi miksi so zmes kičastega popa, avantgardnega elektra in svežega tehna. »Zame osebno so osemdeseta leta že malo preživeta zadeva, ta revival traja že tri leta. Sicer bom vedno rad poslušal in seveda vrtel Soft Cell in Depeche Mode, kot neko gibanje pa je stvar že passe. Sicer ne posnemam rad preteklosti, le kopiranje je dolgočasno. Žal pa je večina pop glasbe čista kopija že slišanih stvari. Najbolj zanimivi se mi zdijo detajli, iz katerih potem sestaviš čisto nov mozaik.« In kaj je po njegovem naslednja velika stvar v glasbi? »Po mojem glasbeniki, ki kombinirajo underground s pop kulturo. To se vidi v rocku, garažni glasbi, ki doživlja preporod, pa tudi v elektronski glasbi. Mislim, da je za vse še dovolj prostora. Pomembno vprašanje pa ostaja, ali je še dovolj prostora za underground ob tako intenzivnem pretoku informacij in pohlepnih založbah, ki samo čakajo, kdaj se bo na ulici pojavil nov trend, ki ga takoj zapakirajo v mainstream. Vendar je pomembno to, o čem razmišljaš, ko delaš komad. Če se v kleti zabavaš, ko s prijatelji snemate komad, je to gotovo underground. Kaj se zgodi kasneje, je že zunaj tvojega nadzora.«
Jaša Gabrijan