Oneida

Jezni hipiji

Zlati časi hipijev so minili, minili so zlati časi punkerjev. Sledove enih in drugih še vedno zaznavamo, a jih žal mnogi bendi tako plehko posnemajo, da imamo občutek, da ne živijo v našem času. Prav zato so newyorški, na videz neopazni mladeniči Oneida pravi biser: razumejo obe omenjeni generaciji, od njiju jemljejo najboljše in na ploščah ter v živo puščajo samosvoj, prepoznaven glasbeni pečat. Pogovarjali smo se pred koncertom v Mestrah letošnjega maja.

Kako se vam zdi, prvič čisto zares po Evropi?

Baby Jane (basist): Super, veliko bolje, kot smo si mislili, da bo. Treba je povedati, da smo bili optimisti.

Ali ste evropsko turnejo organizirali kar iz ZDA?

BJ: Ne, v Berlinu imamo agenta. Ko je bil na obisku v ZDA, nas je videl igrati, in takrat smo se dogovorili, da bomo sodelovali. V Italiji je našel nekoga, ki je poskrbel za italijanski del turneje, on je organiziral nastope po Nemčiji in Nizozemskem.

Ali se strinjate, da se je po poslovni fazi delovanja spet začela ustvarjati mreža med resničnimi akterji scene?

BJ: Koncertne agencije so se tako okrepile, da so izsiljevale klube in jim grozile, govorim hipotetično: »Če tokrat ne organizirate koncerta majhne skupine, kot je Oneida, prihodnjič Sonic Youth ne bodo prišli igrat k vam.« Druga plat novih razmer je ta, da je zdaj manj profesionalizma, naša turneja po Italiji cikcaka po poti Rim-Napoli-Mestre-Massa ... A vendar – raje uživam v kaosu, kot se dolgočasim v popolni organizaciji.

ZDA so tako velike in tako kapitalistične, da neodvisne glasbene scene delujejo kot majhne skupnosti, ki zelo dobro vedo, kaj se dogaja po vsej državi, sodelujejo, si pomagajo. Kdo sestavlja vašo skupnost, kateri bendi, kateri ljudje?

Fat Bobby (klaviaturist): Veliko jih je. Nekateri bendi, s katerimi že dolgo delamo in igramo, ravno zdaj postajajo znani in popularni. Na primer Yeah Yeah Yeahs in Liars. Ta benda sta, tako kot mi, igrala po skladiščih in garažah, sta del naše scene. Bendov je ogromno, takih kot smo mi ali še manjših, a jih skoraj nihče ne pozna.

BJ: Zavest o obstoju skupnosti je bistvena za zabavo, druženje, predvsem pa za veselje in napore, vložene v delo. Čeprav dejavnosti niso donosne, nam daje skupnost občutek podpore, čustveno in zagonsko moč.

Ali lahko govorimo o novi generaciji newyorških bendov? Še pred petimi leti se iz New Yorka ni slišalo o nobeni sceni ali bendih, če govorimo o rockovski glasbi.

FB: Pet, šest let nazaj se je v povezavi z New Yorkom govorilo predvsem o didžejih, elektronski glasbi. New York je pač dovzeten za modo, takrat rock ni bil v modi. Kot bend smo lahko srečni, da smo se igranja rocka lotili v času, ko ga ni nihče jemal resno.

BJ: Tudi občutek je bil tak, da nihče ne igra rocka in da so zanimivi bendi zelo zelo redki.

FB: Zdaj je ogromno zanimivih bendov.

BJ: V petih letih spet ne bo rockerskih bendov, kraljevali bodo didžeji in elektroniki. Mi pa bomo še vedno delali to, kar počnemo danes.

V Brooklynu, kjer živite, se zdaj menda dogaja bolj ali manj vse.

BJ: Da in ne. Gre za del New Yorka, ki v preteklosti ni bil popularen, imeli so ga za nevarnega. Zdaj velja za prostor, iz katerega prihajata newyorška glasba in umetnost sploh. Zadnjih 10 let je Manhattan tako drag, da bendi tam ne morejo živeti in delati. Mi v živimo v Brooklynu, delamo podnevi in igramo ponoči, da preživimo. Zdaj je zelo drago že tam, Manhattan pa je za bogataše.

FB: Kot so The Strokes. (smeh)

Torej se ne ukvarjate z muziko profesionalno, kot trdite na spletni strani?

BJ: Kje pa. To je šala, stara leto.

FB: Če izjavimo, da smo rockerji s polnim delovnim časom, to pomeni samo, da smo brez služb. (smeh)

Ime vašega benda ima gotovo pomen.

BJ: Izvirno je Oneida ime plemena severnoameriških Indijancev iz severovzhodnega dela celine.

Kako to, da ste se odločili zanj?

BJ: V državi New York obstaja mesto, ki se tudi imenuje Oneida, po omenjenih Indijancih. Tja se je pred nekaj več kot 150 leti zatekel nori misijonar, ki je ustanovil komuno z imenom Oneida Community. Šlo je za eksperiment, ki je temeljil na načelih svobodne ljubezni, skupinskega vzgajanja otrok, brez porok in sklepanja drugih trajnih vezi. 150 let nazaj so bile te ideje skrajno radikalne. Komuna je obstajala desetletja, to je bil eden od najbolj uspešnih ameriških kulturnih eksperimentov in eno od bolj zanimivih poglavij naše zgodovine. Ni pa splošno znano.

Kaj se je zgodilo s komuno?

Kid Millions: Vodja jim je pobegnil.

BJ: Končalo se je tako, da so jo po 40 letih razpustili. Preživljali so se z izdelovanjem kovinskih predmetov, jedilnega pribora in tako naprej, skupni prihodek so enakovredno delili med člane skupnosti. Tako je nastala zadruga, ki še vedno obratuje kot dobro podjetje in prinaša dobiček. V ZDA je verjetno še vedno najpogostejša znamka za pribor. Če obrneš žlico, vilico ali nož, bo zadaj skoraj gotovo pisalo Oneida.

Šlo je torej za predhipijevsko pleme, vas pa lahko označimo za posthipije.

BJ: Seveda. Mi smo jezni hipiji.

Tako pravite na spletni strani, in dam vam prav. Ste energični psihedeliki.

BJ: Zavzemamo se za mir, droge in take reči, smo pa tudi jezni. Radi ustvarjamo hrup in ga ponujamo v poslušanje.

Ali res snemate v divjini?

KM: Seveda, ne sicer dobesedno v divjini, ampak povsod, kjer se lahko posnamemo, ob vsaki priložnosti. Na tej turneji posnamemo vsak koncert. Naši zadnji albumi so delno nastajali med turnejami. Tudi če smo se posneli slabo, smo vsak posnetek poslušali, zanimive in uporabne razrezali. Iz ostankov gradimo nove pesmi. Velikokrat se torej zgodi, da osnova nastane nekje drugje, nato jo dodatno spremenimo.

BJ: Veliko delamo v svojem studiu in hkrati vadbenem prostoru, ki smo ga opremili v nekdanjem pristaniškem skladišču, v kontejnerju. Stropi so zelo visoki (25 čevljev), akustika dobra, imamo snemalno tehniko. Velikokrat kar igramo in se snemamo, zgodi se, da se posnetkov dotaknemo šele leto kasneje in jih začnemo zbirati, delati z njimi. Imamo same police, police, police posnetkov.

FB: V vsakem trenutku imamo pripravljenega vsaj za dva albuma, največ za štiri albume gradiva, ki ga je treba še dodelati, dokončati.

Ali jih pustite stati z namenom?

BJ: Včasih se jih lotimo takoj, včasih ne. Zadnjič smo našli precej dolg trak, ki je poln odličnega gradiva. Pa nimamo pojma, kdaj smo ga posneli.

Ali ste prepričani, da je vaše?

BJ: Fat Bobby se megleno spominja, da smo to igrali, jaz pa nimam pojma, kdaj bi lahko nastalo. Vsekakor bomo kmalu izdali nov album!

FB: Izdali ga bomo, pa čeprav morda na teh posnetkih sploh ne igramo mi. (smeh)

Viva in BIGor