Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marta Pirnar
Outlandish
Čefurji z Danske
Ne zvenijo kot njihovi glasbeni kolegi iz New Yorka ali Los Angelesa. Prav tako ne potrebujejo zlatih verig, limuzin in na pol golih deklet, ki migajo z ritkami, da bi povedali, kar jim leži na duši. Danski rapperji Outlandish so rezultat življenja v brbotajočem kotlu različnih kultur, prežetih z vero v Alaha.
Isam Bachiri, Waqas Quadri in Lenny Martinez so fantje, ki so mladost preživljali na dvorišču kopenhagenskega blokovskega predmestja Brondby Strand, igrali nogomet, plesali break dance in v dijaških letih počasi spoznavali čare rapovske glasbe. Medtem ko so se »bratje« iz ameriških črnskih getov z uspešno glasbeno kariero selili v vile na Beverly Hillsu, je bila trojica sinov maroških (Isam) in pakistanskih (Waqas) muslimanov ter honduraških katoliških (Lenny) izseljencev zaradi barve kože ali pa zaradi muslimanskega rodu predmet posmeha in žaljivk vrstnikov. Čeprav sta bila Isam in Waquas rojena in vzgojena v Kopenhagnu in v življenju še nista videla »geta«, so ju Danci pospravili v predal čefurjev, getoiziranih potencialnih kriminalcev in nebodijihtreba, ki ogrožajo njihovo belopolto miroljubno komuno. Kajpak se Lennyju, čigar katoliški starši so se v kopenhagensko predmestje preselili s Kube, zaradi njegove barve kože ni godilo nič drugače. Tudi Danci se, tako kot mi, Slovenci, požvižgajo na demokratično družbeno ureditev in podobne floskule, ki v vsakdanjem življenju ne predrejo s predsodki in stereotipi nasičene mentalne membrane tako imenovane večine.
Isam, Waquas in Lenny so kanal za frustracije našli v rimah, v katerih opisujejo lastne izkušnje z rasizmom in diskriminacijo. »What makes u prejudice and chase us like predators, convincing the media and population to get rid of us (...) what makes u flip over my sisters scarf and generalize when the fact is u hide your true colors behind your disguise,« z gnevom repajo v pesmi Mano A Mano, ki je mesto našla na njihovem prvem, leta 2000 izdanem albumu Outland's Official. Izdelek, nasičen z iskreno grenkobo, uporništvom in ponosom, je tisti čas predstavljal najboljše, kar so Outlandish iztisnili iz kulturno izjemno raznolikega domačega okolja. Danske šole so jim med drugim dale močno intelektualno zaledje in prgišče diskriminatornih izkušenj, družinske korenine in tradicionalna muslimanska vzgoja, ki so ji bili podvrženi v družinskem krogu, pa zavest o »drugačnosti«, vero v Alaha in predvsem ponos, da so, kar so – el moroji, čefurji, pobarvanci, muslimani.
Rime so popestrili tudi z izjemno nalezljivimi in spevnimi melodijami, pri tem so se oprli na zahodno glasbeno produkcijo in tudi na jugovzhodne glasbene vplive, od arabskega popa do latinskoameriških ritmov. Nastala glasbena mešanica, osnovana na klasičnih rap rimah, spisanih v angleščini, španščini, arabščini in urduju, pomeni pravo osvežitev na svetovnem glasbenem trgu, ki zadnja leta podlega prav omenjenim multi-kulti glasbenim mešanicam. Outlandish so tako polno izkoristili dobre in slabe plati svoje usode priseljencev z dvema domovinama in začeli smelo promovirati lastno umetniško vrednost in vrednost svoje po krivem zapostavljene kulturne zakladnice, ob kateri se Evropejcem zaradi naše arogance in ignorance največkrat naježijo lasje. Isam, Waqas in Lenny nam torej z verzi nasproti postavljajo ogledalo, v katerem vidimo odsev naših lastnih predsodkov in strahov, ki so osnovani na nepoznavanju in posledičnem nerazumevanju vsega, kar ne spada v naš zahodni civilizacijski judovsko-krščanski predalček.
Prvi, ki so zastrigli z ušesi in se navdušili nad njihovo inovativnostjo, niso bili predstavniki neodvisnih založb, pač pa velikanka BMG, ki se je dobro zavedala njihovega potenciala in tega, da velik delež evropskega poslušalstva predstavljajo prav otroci priseljencev. Mladež s koreninami z različnih koncev sveta v sodobni glasbi išče vzornike prav v vrstah »svojih« ljudi, ki poznajo njihove dileme in vsakdanje bitke, ki jih bijejo z »avtohtonimi« vrstniki na šolskih in predmestnih dvoriščih. Outlandish so s prvim albumom Outland's Official, ki je promoviral »dirty east« zvok in družbeni status »el moro«, potrkali na njihova srca in jim z uspehom pokazali, da je tudi v sovražnem okolju možno uresničiti sanje.
Z družbeno zavednim angažmajem so Outlandish prepričali tudi predstavnike Amnesty International, ki so posvojili njihovo pesem Pacific To Pacific; pesem se dotika problemov svetovne družbene ureditve, nepravične razporeditve bogastva in vojn, ki se bijejo v imenu verskih razlik. Ta pesem se je znašla tudi na soundtracku za danski film Pizza King, ki govori o (čem drugem kot) mladih danskih priseljencih. Odtlej je Outlandish pot vodila samo še navzgor. Po izidu drugega albuma Bread and Barrels of Water so jih na Danskem slavili že vsi po vrsti. Številni časopisi so album razglasili za najboljši danski album leta, dobili so kar štiri nominacije (najboljša pesem, najboljša danska skupina, najboljši rapovski in hiphopovski album, najboljši danski album) za danske glasbene nagrade leta 2003, a žal nobene nagrade, priznanje so jim izkazali tudi danski kritiki, ki so v svojih nagradah Isamu podelili nagrado za najboljšega pevca.
Isamove pevske sposobnosti so prišle do izraza predvsem pri predelavi Khaledove uspešnice Aicha. Mehka soulovska pesmica brez rapovskih vložkov, zapeta z žametnim Isamovim glasom v angleščini, ki jo je popestril izjemno subtilen videospot z različnimi podobami muslimanskih žensk, je letošnje poletje povsem obnorela nemško mladež. Ti so Outlandish vzeli za svoje in jim na stežaj odprli vrata evropske trdnjave, ki od tedaj naprej kleca pod njihovimi melodičnimi uspešnicami. Teh na Bread and Barrels of Water kar mrgoli. Kljub težavnim temam, ki se jih fantje lotevajo v opusu, je album prežet s pozitivno energijo, bistroumnostjo, dobrosrčnostjo in z velikodušnim talentom, ki ga Isamu, Waqasu, Lennyju in ekipi resnično ne primanjkuje. Aktualna uspešnica Guantanamo z latino ritmi in duhovitimi rimami poslušalcem pričara nekaj sproščenega, družinskega kubanskega duha, ki ga je imel Lenny priložnost spoznati v otroštvu, ki ga je preživel na Kubi. Udarni Dirty East in El Moro, nekoliko lahkotnejše Peelo, Gritty in A Donkey Named Cheetah ter tudi izjemna balada Eyes Never Dry (ki so jo zapeli na danski dobrodelni prireditvi za žrtve iraške vojne in poželi daleč največ aplavza) se lotevajo mešanih občutij in frustracij, ki jih v priseljencih zbujajo sovraštvo in diskriminatorne prakse »rojakov«, Fatima's Hand pa osupljivo opiše brezizhoden položaj, v katerem se znajdejo mlada muslimanska dekleta, godna za poroko.
Človečnost, ki kar bruha iz njihovih besedil, je podkrepljena z nenehnimi ponižnimi hvalnicami Alahu in njegovi milosti, družini in močnim vezem, ki jih trije mladci čutijo do drugih domovin, torej Maroka, Pakistana in Hondurasa. Seveda ni nič čudnega, da finančni zaslužek namenjajo ne le svojim velikim družinam, pač pa tudi palestinskim beguncem in drugim muslimanom, ki jim bog ni namenil tako srečne usode kot njim. Brez odvečnega nakita, brez limuzin in brez velike samohvale so Outlandish trenutno prava osvežitev na evropskem trgu, ki se že zaveda njihove vrednosti. Po nekaj angleških nastopih se jim slej ko prej obeta tudi preboj na čedalje bolj nedostopen britanski trg, njihov potencial pa je že zavohal ameriški lovec na velike talente Antonio LA Reid, producent in šef založbe Arista Records, ki jih je že vzel v svoje varstvo in jim pripravlja vse potrebno za prodor v Združenih državah. Glede na to, da so si pridobili simpatije Buste Rhymesa, ki so mu kot predskupina delali družbo lani poleti, in Kelly Rowland, ki jo prav zdaj spremljajo na evropski turneji, se bodo trojici nekdaj osovraženih čefurjev verjetno uresničile tudi ameriške sanje.
Marta Pirnar