Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Kaja Šivic

Domače dvorišče

Saksofobija ali kdo se boji štirih glasnih zlatih glasbil

Pravzaprav nihče. Kvartetov strah, da bi komu ne bili všeč, se je že večkrat izkazal za neupravičenega. Mladi saksofonisti Rok Volk, Irena Šmid, Mladen Jakšić in Tomaž Nedoh, študentje v razredu izrednega profesorja Matjaža Drevenška na ljubljanski Akademiji za glasbo, so navdušeni nad svojim glasbilom, redno se izpopolnjujejo pri znanih profesorjih, kot so Claude Delangle, Vincent David, Arno Bornkamp, Jean-Denis Michat, Jean-Yves Fourmeau, Eugene Rousseau, William H. Street, Dragan Sremec, Saša Nestorović in Goran Merčep, predvsem pa radi skupaj muzicirajo.

Pod mentorstvom rednega profesorja Božidarja Tumpeja so na letošnjem 32. tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov v kategoriji komornih zasedb s pihali prejeli 1. nagrado in zlato plaketo. Zmaga jim je prinesla tudi nagrado Glasbene mladine Slovenije in udeležbo na mojstrskem tečaju komorne igre v Kulturnem centru Glasbene mladine Nemčije v Weikersheimu. O zanimivem izpopolnjevanju sem se pogovarjala z Ireno, ki v kvartetu igra tenorski saksofon.

V desetdnevni tečaj so organizatorji sprejeli kar trinajst komornih skupin. Kako so vas razporedili, kako se je delo začelo?

Najprej smo imeli avdicijo. Pravzaprav je bil to javni nastop, koncert, kjer je vsak ansambel zaigral skladbo po lastni izbiri. Izbrali smo prvi stavek Bachovega italijanskega koncerta, to se je izkazalo za odlično potezo. Poslušalci z vsemi profesorji vred so nam navdušeno ploskali, očitno presenečeni nad tem, da igramo klasično glasbo, in predvsem nad tem, kako dobro ta zveni v izvedbi štirih saksofonov. Nekateri profesorji so se tudi zanimali za note priredb, ki jih igramo.

Profesorji tega tečaja so bili kot običajno člani godalnega kvarteta Artemis ter pianist, fagotist in klarinetist. Delo z vami je seveda prevzel klarinetist. Kako pogosto je delal z vami?

Pri Martinu Spangenbergu, solo klarinetistu Muenchenske filharmonije in profesorju na weimarski univerzi za glasbo, smo imeli vsak dan lekcijo, ki je trajala kar uro in pol. Delali naj bi tudi s fagotistom, profesorjem Karstenom Naglom, vendar se prof. Spangenberg ni odločil za to, ker je takoj opazil, v čem so naše težave, in se jih je trdno namenil popraviti. Veliko smo delali z zvokom, da kvartet zazveni kot eno telo. Sama sem že prej občutila težave, ker nisem igrala s pravo podlago. Bila sem krčevita, strah me je bilo, ali mi bo uspelo iz glasbila spraviti pravi ton, namesto da bi sproščeno pihnila. Težava pa ni bila samo moja, z vsemi nami je vztrajno izpopolnjeval pravilno dihanje, sproščeno držo in gradil zaupanje vase. Pripravil nas je do tega, da uživamo v tem, kar igramo, da ne mislimo na to, kako je Bach težak, ali ga bomo zmogli ali ne. Vedeti nam je dal, kako naj najdemo tisto sproščenost, ki omogoča veselje v muziciranju.

Ali ste poslušali tudi delo z drugimi skupinami?

Nismo, tega običaja nimajo. Izkoristili smo veliko možnosti za vadbo, tako da smo se vsak dan vpisali v urnik učilnic in veliko delali sami. Najraje smo si prisvojili vrtno hišo.

Vam je bilo najbrž najlaže, ker niste potrebovali klavirja. Če se ne motim, je bilo v tečaju največ klavirskih triov.

Bilo jih je šest, trije iz Nemčije, eden iz Poljske, eden iz Srbije in Črne Gore ter mednarodni trio, v katerem igrajo dva Romuna in ena Kitajka, ki študirajo v Nemčiji. Iz Nemčije so prišli še godalna kvarteta, trio klarinetov, pihalni kvintet, trio flavte, viole in harfe ter godalni kvartet iz Srbije in Črne Gore. Sicer pa s klavirji ni bilo težav, ker so bile skoraj vse sobe opremljene z njim. Organizacija je v Weikersheimu odlična, težko bi si predstavljali boljše razmere.

Gotovo je priročnost vašega ansambla, seveda poleg dobrega igranja, pripomogla k temu, da so vas predstavili na celi vrsti koncertov.

Res smo v teh desetih dneh nastopili kar petkrat. Na koncertu za Rotary klub, ki sponzorira tečaje, smo izvedli Bachov Italijanski koncert v celoti, krajši nastop smo imeli na nekakšni otvoritvi v mestni hiši mesteca Weikersheim, posebej zanimivo je bilo igrati na posestvu Uhlenmuhle gospoda Buscha, enega od zvestih podpornikov tamkajšnje glasbene dejavnosti. Da bi lahko nastopili vsi udeleženci, so organizatorji pripravili dva sklepna koncerta. Na prvem, ki je bil v samostanu v Bronnbachu, oddaljenem kakšnih 50 kilometrov, smo igrali kar dvakrat. Koncert smo začeli z Vivaldijevo Uverturo v F-duru in ga sklenili z učinkovitim Escaichevim Tangom virtuosom. Pri tej skladbi nam je pred koncertom nekaj zelo koristnih napotkov dal violončelist kvarteta Artemis Eckart Runge, ki zelo dobro obvlada tango. Svetoval nam je na primer, kako ustvariti pravi kontrast med ritmično energičnim, ostrim in liričnim delom skladbe. Po koncertu je bil z našo izvedbo zelo zadovoljen; prav veseli smo bili, saj daje gospod vtis, da se ga moraš kar malo bati.

V programu je bila tudi možnost pouka dispokineze.

Tečaja Christine Wirth, ki dispokinezo poučuje na različnih glasbenih univerzah, se je enkrat uspel udeležiti samo Tomaž. Njen urnik je bil tako poln, da žal nismo uspeli najti prostora zase. Tomaž se je potrudil do nje zaradi bolečin v hrbtenici in je bil z njenimi nasveti in vajami zelo zadovoljen.

Koliko pa je bilo možnosti za družabno življenje, s kom vse ste navezali stike?

Udeleženci tečaja smo se srečavali največ ob kavi zjutraj, po kosilu in po večerji, pa seveda zvečer v t. i. Jeunesses Keller. Weikersheim je zelo mirno majhno mesto in v ogromnem gradu, v katerem deluje Glasbena mladina, pouk in druge dejavnosti ne motijo nikogar. Še posebej prostori v grajski kleti, kjer je na razpolago vse od namiznega nogometa in biljarda do pijač, so več kot primerni za sproščeno večerno druženje, ki včasih traja kar dolgo v noč. Bili smo najbolj živahni, skupaj z glasbeniki iz Srbije in Črne Gore, seveda. Nemci so bolj zadržani. Posebno zanimivo se je bilo pogovarjati s člani Rotary kluba, ki so nas po koncertu povabili na odlično večerjo. Do nas sta prišli tudi dve gospodični, članici Rotary Act, podmladka Rotary kluba, ki smo ju zanimali zaradi kombinacije saksofona in klasične glasbe, ki jima nekako ni šla v račun. Tudi mi smo njiju spraševali, kako njihov klub deluje, in izvedeli smo, da je v zadnjem času v njem že veliko žensk, predvsem med mladimi člani. Zanimivo, da je nas in poljski trio Rotary klub nekaj dni pozneje še enkrat povabil na kosilo, na to smo zelo ponosni.

Kako občutiš rezultate tega tečaja?

Po glavi se mota polno zanimivih spominov, predvsem pa se veselim prve ure saksofona na Akademiji in upam, da bo tudi moj profesor opazil, koliko sem napredovala.

Kaja Šivic