Tindersticks

Petek, 21. novembra 2003, Cankarjev dom, Ljubljana

Po dvanajstih letih vztrajnega izogibanja našim krajem se bodo angleški melanholiki Tindersticks le predstavili našemu občinstvu. Če je Nick Cave že skoraj dve desetletji dobrodošla stalnica na naših koncertnih odrih in so Walkabouts vedno naleteli na topel sprejem, se tudi londonski šesterici ne more pripetiti kaj drugega. Vendarle, nepravično bi jih bilo neposredno primerjati z omenjenimi, če ne drugega, se Stuart Staples nikoli ni (in težko verjamem, da se kdaj bo) tako fizično razdajal na odru, kakor se zna Nick. Niti nimajo Tindersticks zaledja v ameriškem, na tradicijo naslonjenem rocku, kakor jo imajo Walkabouts. Njihov domicil je Evropa, boemski, napol dendijevski svet kvazi intelektualcev, obsojenih na obroben, samozadosten položaj.

Če smo povsem natančni, jedro skupine Tindersticks izhaja iz Nottinghama. Tam že konec osemdesetih let pridno vadijo pevec Stuart Staples, klaviaturist David Boulter in violinist Dickon Hinchliffe. Pod imenom Asphalt Ribbons objavijo nekaj malih plošč in mini album, a brez posebnega odziva. Šele ko se trojica družno preseli v London, razširi zasedbo na šest članov in nov začetek obeleži s spremembo imena v Tindersticks, se stvari začno odvijati nenavadno hitro. Že prve male plošče (danes raritete) zabeležijo kritiško pozornost, saj povzemajo brezčasno urbano nervozo, dovolj značilno angleško dekadenco in nenazadnje obskurni humor, ki šele razkriva dvojno (samozavedajočo se) naravo pisca večine besedil in pevca večine pesmi Stuarta Staplesa.

Prva leta v Londonu so za Tindersticks nadvse navdihujoča. Za prvi, nenaslovljen album posnamejo 21 pesmi. Po raznolikosti bi sklepali, da se še iščejo. Zato pa »naj-bi-bil-težaven« drugi album spet traja 70 minut, a tokrat brez balasta, le s prečiščenim, enopomenskim patosom Tindersticks in z nezgrešljivim nagibom k orkestraciji evropskega tipa. Sledi napoved obširne evropske turneje s 24-članskim simfoničnim orkestrom, ki se zaradi nerentabilnosti konča že po treh nastopih. Tisti iz londonske gledališke dvorane Bloomsbury najde mesto na izvrstnem koncertnem albumu The Bloomsbury Theatre, 12. 3. 1995. Da Tindersticks skrbijo predvsem za zveste ljubitelje, priča podatek, da so objavili še štiri koncertne albume, ki se jih da vse kupiti le pri njihovem klubu ljubiteljev in na spletni strani v omejeni nakladi.

Vseskozi se zasedba Tindersticks ni ne menjala ne spreminjala. To je lahko dokaz trdne vere v lastno početje, a ne izključuje številnih sodelovanj. Za aranžmaje na prvih dveh albumih je poskrbel Terry Edwards, na tretjem albumu Curtains gostuje kubanski trobentač Jesus Alemany, kmalu se odzovejo na prošnjo francoske filmske režiserke Claire Denis, naj prispevajo glasbo za dva njena filma, oba soundtracka (Nenneth Et Boni in Trouble Every Day) izideta tudi na plošči.

Po treh vsaj uro trajajočih albumih se zazdi, da Tindersticks zapadejo v ustvarjalno krizo. Naenkrat se prednje postavi velik vprašaj, kako naprej? Že Elvis Costello je znal ta razcep opisati z izjavo, da za prvi album ustvarjalec zbira zamisli 20 let, za naslednjo ploščo mu ostaneta le še dva meseca. Tindersticks so se v sili zagledali v soul in funk, goreče plesati pa se na plošči Simple Pleasures in Can Our Love… še vedno ne da. Sprememba sloga jih posledično popelje čez ocean, a večjega pretresa tam ne povzročijo. Evropa je še vedno njihovo zvesto pribežališče. Prvih deset let obeležijo s štirimi zaporednimi koncerti v bruseljski dvorani Botanique, vsak večer z drugačnim sporedom, drugačnim vidikom početja, kot so na primer akustični nastop, spremljava malega simfoničnega orkestra, pesmi v duetu, pogled nazaj na pozabljene začetke ...

Mogoče je bil prav ta slovesni in odmevni dogodek opozorilo, da najbolje počnejo stvari s srcem. Da se vnaprej ne smemo sprenevedati in poskušati nekaj le zaradi spremembe. Aktualni album Waiting For The Moon jih vrača v čas, ko so se konstituirali kot pojem, in le preteklo neprekosljivo delo preprečuje, da bi jim še enkrat brez zadržkov zaploskali.

Presenetljivo morda, a uvodno pesem tokrat zapoje violinist Dickon, ki ne odstopa bistveno od tega, kar izžareva Stuart. Površnega poslušalca zlahka zavede, s trpkim glasom in z besedilom balade o umoru Until The Morning Comes: »My hands round your throat, why kill you now they will never know.« Le za odtenek globlji, dvomljivo smrtno resni Stuartov bariton prevzame glavno vlogo v Say Goodbye To The City, pesmi, ki bi zlahka sodila na njihov Second Album. Pravzaprav le nekaj navdihnjenih balad zadošča za nadpovprečni končni vtis, evergrinov, kot je na primer My Oblivion, danes pač ne posname vsak.

Janez Golič