Ui

Manj je več

Še preden razpade newyorški hardcorovski kolektiv Dolores, se basist Sasha Frere-Jones odloči za sestavo instrumentalnega kvarteta Ui, osnovanega na prepletu basovskih kitar in bobnov. Ne da bi vedeli eden za drugega, skoraj istočasno (leta 1993) tako Ui kot čikaški Tortoise objavijo prvo ploščo. Po desetih letih oboji še vedno dobro delujejo, Ui to dokazujejo z svežim albumom Answers.

Ne spomnim se skupine ali izvajalca, ki bi se želel opredeliti kot »postrockovski«. In vendarle, izraz veselo uporabljamo, največkrat takrat, ko druge oznake in definicije odpovedo, bralcem in sogovorcem pa bi radi vsaj okvirno predstavili neko glasbo. In zanimivo, kakega velikega odpora ni bilo čutili pri prejšnjih »post« oznakah, ne s tako imenovanim posthardcorom ne s postpunkom. Ja, tudi Ui so se hitro znašli v tem, njihova godba (in uvodoma razjasnjena preteklost) po osnovnih parametrih nedvomno sodi v predal tako imenovanega »postrocka«. Ustanovitelj in nesojeni vodja ansambla Sasha Frere-Jones se od izraza prav tako distancira: »Edino definicijo postrocka, ki mi je všeč, so dali Mogwai – pravijo, da postrock pomeni pivo, ki ga spiješ po rockovskem koncertu. Ampak, odkrito rečeno, če ljudje ne morejo mimo oznak, naj uporabljajo, karkoli si že izmislijo. Meni je na primer všeč Pre-2step.« Ob dodatnem vprašanju, katero oznako bi uporabil sam (končno je tudi glasbeni kritik), kratko odvrne: »Funky rock.« To bi bilo rahlo zavajajoče – ali vsaj premalo. Ui se zagotovo naslanjajo na ritmiko funka, poudarek je na basovski kitari, pravzaprav na več basovskih kitarah, a funk, kot ga poznamo iz šestdesetih in sedemdesetih let, to zagotovo ni. Še en basist v skupini, Wilbo Wright, zato ponuja izvenžanrsko oznako, bolj zvočno opisno, ko pravi: »Igramo ritmično, »nizko« zvenečo glasbo.«

Kot da pri Ui še ni bilo dovolj »nizkih« tonov, so nazadnje v skupino vzeli še enega basista, neutrudnega Erika Sanka. Kdor ga pozna iz skupine Skeleton Key, bi bil verjetno presenečen. Kajti njihov dolgo pričakovani drugi album Obtanium (Ipecac, 2002) še vedno streže s čelnim napadom navitih kitar, hropečih glasov in kovinskih tolkal, pobranih z bližnjega smetišča, in nima veliko skupnega s prefinjenim basiranjem Ui. A Sanko je prilagodljiv, nekaj povsem drugega izkazuje z nadvse intimno izpovedjo na samostojnem albumu Past Imperfect, Present Tense (Jet Set, 2001), zatorej bi si Ui lahko z njegovim petjem odprli možnosti, a ostajajo zvesti instrumentalni godbi. Ne le po Sankovi zaslugi kar nekaj skladb na novem albumu Answers (Southern, 2003) zveni bolj neposredno in živo. Če je bil to tudi namen skupine, potem izbor producenta ni naključen. Bryce Goggin ima za seboj že bogate izkušnje pri oblikovanju sodobnega rockovskega zvoka, Sasha pa je pri izboru poudaril predvsem pragmatične vidike. »V igri je bil Steve Albini, a ima natrpan urnik in je v Čikagu. Računal bi nam malo denarja, a še vedno več kot Bryce. To je to.« Wilbo se strinja: »Bryce ima studio v veliki zapuščeni cerkvi v državi New York, torej je pri roki. Za nas je bilo pomembno, da smo lahko med snemanji hodili domov. Edinole, iz studia smo morali prej znositi nekaj ton opreme Evana Danda.«

V muziciranje Ui se je vrnilo nekaj stare, malodane hardcorovske čvrstosti, opazne v skupnem utripanju basovske kitare in bobna, z vsemi potrebnimi dinamični zasuki, ki gradijo in sproščajo napetosti v nepričakovanih intervalih. »Zagotovo je bil hardcore zame osnova,« Sasha potrdi namig, da interakcije basa in bobna izhaja iz hardcorovske preteklosti, »ampak vsi poslušamo vse vrste stvari. Oboževal sem ameriške indie bende, kot so Minutemen, Big Black, Bad Brains. In hip hop je bil vedno zraven, čeprav še vedno trdim, da to ni »živa« glasba.« Wilbo pa je z referencami že nekoliko bližji glasbi, kakor jo Ui igrajo danes: »Ko sem srečal Sasha, sva oba poslušala skupino Material in njen album Memory Serves ali prvi album projekta Golden Palominos, originalne plošče Massacre, te stvari ...« Po zaslugi večkratnega povratnega pošiljanja elektronskih sporočil, se k vplivom še enkrat vrne Sasha: »Memory Serves je krasna plošča, absolutno. Vsa ta ključna newyorška harmolodika – Decoding Society, Blood Ulmer – je bila prisotna v naših glavah. Zagotovo.« In zagotovo bi se mnenju pridružil tudi Erik Sanko, saj je nedavno vskočil še med izvirne člane zasedbe The Contortions, torej enega od stebrov starega newyorškega mutiranega disko funka z izbruhi saksofona vodje Jamesa Chancea.

Ui v svojo »post« godbo vključujejo širok izbor glasbenih slogov in žanrov, njihov instrumentarij je vse širši, a obenem se držijo strogih, če ne vedno strožjih omejitev. Po spremembi članstva v zasedbi ni več manipulacij s posnetimi trakovi (pravzaprav dandanašnji raje s priročnejšim semplerjem), izogibajo se razvlečenim solističnim točkam, glasu ni niti za vzorec ... Na opombo se odzove Sasha: »Prav imaš. Omejitve so voda, iz katere rasemo.« Wilbo le še doda: »Glasbi dodajamo tako, da ji odvzemamo.«

Ko redukcijo povežem z naslovom albuma, mi še vedno ostane kopica vprašanj. Le na kaj Ui odgovarjajo z instrumentalno, samoomejeno glasbo, ki se vrti v strogo zakoličenih parametrih? Morda odgovarjajo na vprašanja, kot so: »Kaj sploh je izvirnost, kaj je raznolikost?« In tako naprej. No, to bi bilo verjetno preveč enostavno, zgolj seštevanje ena in ena. Zvoke sicer lahko že zelo dobro matematično opišemo in jih primerjamo (še posebej, če so binarno zapisani na CD ploščo), ampak glasba ima še številne konotacije. »Kaj je narobe z ljudmi? Zakaj so tako zaspani? Zakaj je glasba tako počasna? Lahko damo več bendža v pesem? Lahko prestrašimo sami sebe? Gremo lahko domov?« so po Sashino vprašanja, na katera odgovarjajo z naslovom plošče. So vseobsegajoča, hm, življenjska. Obenem pa se vzpostavlja vprašanje tovrstne namere, namreč, so bila res ta vprašanja glavna pobuda in naslov njihova posledica – ali so morebiti stvar trenutka in so bile v igri še druge možnosti. Instrumentalna glasba vendarle ponuja neskončne namige. »Naslove skladb si običajno izmislim jaz, in če nihče ne ugovarja, tako tudi ostane. Če kdo protestira, se vsi strašno mučimo, da si izmislimo drug naslov,« si jemlje pravico do naslavljanja glavni tvorec zamisli v skupini, Sasha Frere-Jones. Wilbo nadalje razkriva: »Sasha je želel ploščo nasloviti Big Booty Bombast, a smo bili drugi proti.« To bi še šlo, ampak kdo bi si zapomnil še enega od možnih naslovov za album, ki si ga je zamislil Sasha – Non-Synchronous Arcs And My Life With Three 6 Mafia? Ne, to bi bilo preveč še za največje ljubitelje skupine. Takih, z glasbo težko povezljivih naslovov se radi oprimejo Stereolab, ki so pred leti povabili Ui v skupno prirejanje skladbe St. Elmo's Fire Briana Ena pod skupnim imenom Uilab. Potem ni bilo slišati ne o takih ne o drugačnih sodelovanjih. Kot da imajo sami močno in jasno vizijo. Sasha v stari hardcorovski nabritosti preseneti: »Mi smo končno vizijo že dosegli. Zbirka strani B z malih plošč in s koncertnimi posnetki bi jo lepo zaokrožila.« Je to znak vdaje, morda napoved samoukinitve? Vsaj za Wilba bo, vse kaže, ena želja ostala neizpolnjena: »Vedno sem si želel razširjeno, skoraj big band zasedbo Ui, ampak za zdaj ne kaže, da bi se lahko uresničila.«

Janez Golič