V spomin

Warren Zevon (1947-2003)

Leto 2003 je popularni glasbi prineslo marsikaj dobrega in marsikaj dobrega odneslo. Prineslo je tudi novi album Warrena Zevona, širši slovenski javnosti bržkone precej neznanega avtorja, kitarista in pevca, ki je kmalu po izidu novega albuma The Wind podlegel dolgotrajni bolezni.

Zanimivo je, kako je zadnji album kakšnega izvajalca pogosto njegov najprepričljivejši. Zgodi se sicer, da se nekatere pesmi, ponavadi najboljše, žal sčasoma izrodijo v priročna mašila za različne terasne bende (spomnimo se Orbisonove California Blue), a vendar je to zgolj izjema, ne pravilo. Zadnji Zevonov album The Wind je tipičen primer popolne plošče, kot sta recimo popolni Casheva The Unchained (1996) ali Springsteenova Born In The USA (1984), čeprav omenjeni nista bili tudi zadnji.

Warren Zevon je bil vedno človek v ozadju. Tak bi bil prav lahko naslov kakšne njegove plošče. Leta 1969, ko se je v ZDA začela zlata doba avtorjev pevcev, je izdal prvi album, Wanted Dead Or Alive, širša ameriška javnost pa zanj vendarle ni slišala pred letom 1978, ko se je z malo ploščo Werewolves Of London zavihtel na zgornje polovice lestvic pop glasbe. Vmes je sicer posnel album Warren Zevon, na katerega je uvrstil različico lastne pesmi Hasten Down The Wind, ki jo je sicer proslavila Linda Ronstadt, vendar dvomim, da so privrženci Ronstadtove takrat resnično pogledali na ovitek plošče in si zapomnili avtorja.

Ta avtor je bil vendarle eden redkih manj znanih, ki je kontinuirano nadaljeval glasbeno in diskografsko pot. Z glasbo se je začel ukvarjati zelo mlad.

»Klavir me je zanimal, odkar vem zase. Baje sem se, tako so mi povedali, hodil učit klavir kakšna tri leta, bolj ali manj redno!«[1]

Oprijel se je tudi kitare in priznaval, da se mu zdi bolj priročno glasbilo, ker ga lahko vzameš s seboj. Pred izidom prvega albuma je snemal male plošče, igral za druge, opravljal producentsko delo in poslušal Boba Dylana. »Vsak pisec pesmi, ki pravi, da Dylan ni vplival nanj, laže! Saj pravzaprav ni nikogar razen njega!«[2]

Če je že Zevon poslušal in spoštoval Dylana, lahko mirno trdimo tudi nasprotno. Dylan je na poznejših nastopih, predvsem po letu 1997, pogosto pel Zevonove pesmi. Na zadnjih snemanjih, tik pred smrtjo, je Zevon za ploščo The Wind posnel eno najboljših različic Mojstrove Knockin' On Heaven's Door, ki poleg odlične izvedbe zadobi še dodatno tragično noto, ko pomislimo, da jo poje na smrt obsojeni pevec. »Snemi mi značko, ne potrebujem je več! Pretemno je, da bi še videl; zdi se mi, da trkam na nebeška vrata!« Ta izvedba je vrhunec plošče The Wind in najverjetneje tudi Zevonov pevski vrhunec. Vedno je namreč slovel kot zelo dober pevec s specifičnim, zelo gibkim glasom, ki precej divjemu življenju navkljub ni utrpel večje škode. To se mi je vedno zdelo zanimivo. Tom Waits je recimo po nekaj prekajenih letih rohnel kot star kanarček, Zevon pa je pel presenetljivo čisto. Prav tako je tudi Roy Orbison vse življenje pel s kristalno čistim glasom, čeprav je bil verižni kadilec. Morda bo treba kdaj pretuhtati tovrstne vidike in jih objaviti v posebni študiji z naslovom Vpliv tobaka na popularno glasbo. Rezultati bi bili verjetno precej zanimivi.

Leta 1980 je Zevon izdal ploščo Bad Luck Streak In Dancing School in nanjo uvrstil pesem Jeannie Needs A Shooter, ki sta jo napisala skupaj z Bruceom Springsteenom. Springsteen je bil takrat v »rečnem« obdobju, ki je rodilo veliko energičnih rokenrolov in plodnih sodelovanj.[3] Pesem je postala kultna, ne pa tudi velika uspešnica, čeprav sta jo oba glasbenika precej izvajala na nastopih. Springsteen ni manjkal tudi pri albumu The Wind; z Zevonom sta skupaj zapela pesem Disorder In The House.

Sploh se sodelovanja Warrena Zevona z drugimi glasbeniki in drugih glasbenikov z njim berejo kot enciklopedija popularne glasbe 20. stoletja: R.E.M., Bob Dylan, Bruce Springsteen, Neil Young, Chick Corea, Jerry Garcia, Stan Lynch, Mike Campbell, Benmont Tench, Howie Epstein, David Lindley, George Clinton, Flea (Red Hot Chili Peppers), Bruce Hornsby, Graham Nash, Mark Isham, J. D. Souther, David Gilmour, Jackson Browne, Bonnie Raitt, Bobby Keys, Glenn Frey, Don Henley, Lindsey Buckingham, Stevie Nicks, Linda Ronstadt, Phil Everly ... Ko že omenjam enega od bratov Everly – leta 1970, ravno takrat, ko je Zevon izdal prvi album, je bil tudi glasbeni nadzornik na snemanju legendarnega pevskega dvojčka. Phil Everly je vrnil dolg na albumu Warren Zevon leta 1976.

Po Londonskih volkodlakih kljub sodelovanju z velikimi zvezdami in pisanju uspešnic za druge ni imel lastnih uspešnic, je pa imel kultne albume, ki se sicer niso prodajali v velikih nakladah, pač pa med odmerjenim številom zvestih privržencev. S pretanjeno zveriženim humorjem in neizprosno resnicoljubnostjo ga kaj lahko postavimo ob bok Loudonu Wainwrightu in Randyju Newmanu, le da je po glasbeni podobi ves čas ostajal rocker. Ko je umrl, so v nekem ameriškem časopisu zapisali, da je bil »hard-rockin' Randy Newman«. S tem so sicer naredili krivico enemu in drugemu, hkrati pa precej zabavno opisali Zevonova zvok in slog.

Leta 1987 je izdal album, ki je za mnoge vrhunec njegovega ustvarjanja. Album Sentimental Hygiene sicer ni prinesel uspešnic, prinesel pa je nekaj izjemnih bluesovskih pesmi, recimo Boom Boom Mancini, ki jo je v devetdesetih posvojil Bob Dylan, pa Even A Dog Can Shake Hands, Leave My Monkey Alone in predvsem duhovito Detox Mansion, ki se spopada z vprašanjem odvajanja od mamil: »Tukajle v Vili za razstrupljevanje, v gumijasti sobi, imamo terapijo in učne ure, popoldne pa igramo golf.« Albumu o sentimentalni higieni so sledili še šest studijskih (vštevši zadnjega), dve domiselni antologiji in koncertni album z naslovom Learning To Flinch, na katerem je sam ob spremljavi kitare in klavirja pel zgodbe. Povedal je, da se je na teh nastopih imenitno zabaval in dobro se mu je zdelo, da so bili ljudje, sicer zastrupljeni s prekomerno produkcijo in MTV, sploh dovzetni za tovrstne »štose«. Na albumu so se v posebnih različicah znašle prav vse njegove najbolj znane pesmi, vključno z morda najpretresljivejšo avtorsko balado The Indifference Of Heaven, katere studijsko različico je objavil dve leti zatem na albumu Mutineer. Na naslovnici tega albuma je bil videti kot Johnny Cash davnega leta 1965 – posmehljivo uporniški –, čeprav je album prinesel nekaj pesmi, ki so bile popolnoma v nasprotju s to podobo.

Preroškost naslova plošče iz leta 2000 Life'll Kill Ya je sicer morala počakati še nekaj let, vendar sta popularna glasba in novodobna družba nasploh s smrtjo Warrena Zevona izgubili eno ostrejših vesti. »Življenje te bo ubilo, to sem rekel, življenje te bo ubilo in potem boš mrtev. Življenje te bo našlo, kjer koli že boš; počivaj v miru – to je to!« Smrt je obrnil v ironijo že na drugem albumu leta 1976, ko je v pesmi I'll Sleep When I'm Dead pel: »Toliko je postoriti, zato bom pa spal, ko bom hin, v soboto se ga bo treba napiti, zato bom pa spal, ko bom hin. (...) Vzel bom zdravila, kot se šika, spal pa bom, ko bom hin, malo mi sicer v glavi štrika, a spal bom, ko bom hin ...« Ob tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnil na Waitsovo pesem I Don't Wanna Grow Up; obe premoreta isto mero samoironije, čeprav sta nastali daleč narazen; Waitsova veliko pozneje.

Ustavimo se torej tu. Za zdaj. Prisluhnimo vetru z labodjega speva Warrena Zevona. In če nimate nobene druge njegove plošče, je The Wind več kot dobrodošel uvod, pa čeprav hkrati konec. Za tiste nadobudne pa sta na voljo dve antologiji: če imate globlji žep, si privoščite dvojno iz leta 1996, in če vam je dovolj ena plošča, boste dobili vse pomembne pesmi na kompilaciji Genius iz leta 2002. Plošča The Wind, Zevonov summa summarum, je več kot izjemno slovo velikega glasbenika. Več, kot smo si upali želeti.

Matej Krajnc

Viri:

Internetna stran www.warrenzevon.com.

Steve Roeser. Warren Zevon: Left Jabs and Roadhouse Rights. Goldmine, 18. 8. 1995, Vol. 21, #17.

Matej Krajnc: Warren Zevon in Bruce Springsteen. (Iz nastajajoče knjige študij o popularni glasbi.)

Izbrana diskografija:

Warren Zevon, Elektra (Asylum, 1976)

Excitable Boy, Elektra (Asylum, 1978)

Sentimental Hygiene (Virgin, 1987)

Mutineer (Warner Brothers, 1995)

I'll Sleep When I'm Dead, An Anthology (Rhino, 1996)

Genius; Best Of Warren Zevon (Rhino, 2002)

OPOMBE

[1] Steve Roeser. Warren Zevon: Left Jabs and Roadhouse Rights. Goldmine, 18. 8. 1995, Vol. 21, #17.

[1] Prav tam.

[1] V tem obdobju je Springsteen sodeloval tudi pri odmevni plošči Dedication legende pop glasbe šestdesetih let, Garyja US Bondsa.