Victor Bockris

PATTI SMITH

Fourth Estate, London, 268 str.

Victor Bockris je nedvomno najvplivnejši in najzvestejši opisovalec newyorške underground scene poznih šestdesetih in sedemdesetih let. Eden najbolj vernih kronistov ameriške popularne glasbe, vezane na New York, prepletene z občutji, družbeno klimo, okoljem in časom, v katerem je nastajala. Poleg je bil ne samo kot opazovalec in ljubitelj, ampak kot del scene, gibanje in glasba sta mu tako blizu, da je svoje poslanstvo videl zgolj in predvsem v zapisovanju zgodb iz tega obdobja. Znane so njegove biografije, denimo o Louju Reedu in Keithu Richardsu, napisal je knjige o Williamu Burroughsu, Andyju Warholu, o Velvet Underground, o Blondie in Chrisu Steinu. V NYC Babylon je ponatisnil svoje intervjuje (glej recenzijo v Muski, maj 2001).

Biografijo o Patti Smith si je zamislil v petnajstih poglavjih, povsem kronološko, od leta 1946 do leta 1996 in albuma Gone Again. Primarni viri, ki se jih je Victor Bockris dokaj verno držal, so brezštevilne informacije, ki jih je dala Patti Smith v intervjujih. Spoštljiv spisek virov in kompletna dokumentacija avtorjev, časopisov in knjig sta dodana na koncu knjige. Kakor tudi prvi intervju, ki ga je avtor imel s Patti leta 1972 in ki praktično določa paradigmo za vse intervjuje Patti Smith. Namreč, ko ilustrira, kako je bila pravzaprav vedno pripravljena sprejeti različna vprašanja in zaviti odgovore v govorjeno poezijo. Poznanstvo s Patti sega v februar leta 1971, ko je prvič nastopila na znanih petkovih literarnih branjih v St. Mark's Church v New Yorku. Z literarno bravuroznostjo ga je povsem osvojila, tako da je že septembra leta 1972 izdal njeno prvo zbirko pesmi z naslovom Seventh Heaven. Simpatija je bila vzajemna, kajti tudi Bockris je prepričan, da je Patti pridobil k svoji mali, povsem neznani založbi Telegraph Books, ki je natisnila Pattijin prvenec v vsega 1000 izvodih. Poezije so se prodajale po dolar, po ceni torej, ki je bila celo v tistih časih smešno nizka. (Patti je knjigo še tedne po izidu nosila vedno s seboj, izredno ponosna na prvenec: Stojim za to knjigo in mislim, da je prekleto dobra.) Nedvomno sta Smithovo pritegnila prav ta neverjetni entuziazem in vera v poslanstvo literature in glasbe, ki so ga posedovali Bockris in prijatelji ter vse njihovo početje, ki se je zdelo smrtno resno in zavzeto. Vsem prigodam navkljub. Ne smemo pozabiti na čas dogajanja, na zmedeno obdobje poznih šestdesetih let, ko se je »zgodil« Altamont, Charles Manson, ko je droga v vseh oblikah pljusknila čez vse robove družbe. Artikulacija obdobja tega časa se sliši v glasovih, literaturi, umetnosti tistega časa. Enega najpomembnejših glasov je dala tudi Patti Smith.

Knjigo Seventh Heaven je 25 let kasneje v eseju o Patti Smith v Rock Women uvrstila Deborah Frost, kot prvo dejanje trilogije, ki vključuje še Piss Factory in Horses, kot njena najbolj žlahtna dela na pesniškem področju. Za Patti Smith je bil album Horses kulminacija njenih najbolj srčnih najstniških želja.

Avtor je v knjigi uspel spretno preplesti odlomke iz življenja Patti Smith z njenimi avtentičnimi izjavami in z vsemi odmevi, ki so se sprožili v javnosti. Iz biografije tako izskoči izreden lik umetnice, ki je uspela v napornem ustvarjanju izvirne glasbene osebnosti in ki uspešno nagovarja nezadovoljno publiko kjerkoli na zemeljski obli. Patti je prešla skozi umetniške metamorfoze od slikarke in pesnice do rockovske avtorice v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V devetdesetih letih ostaja namreč predvsem umetnica, ki se izraža z glasbo, govorjeno besedo, poezijo, prozo in prostovoljnim političnim delovanjem. Pisanje je dovoljevalo Patti, da proslavlja ljudi, ki jih je najbolj občudovala. In čeprav je pisala poeme o Bobu Dylanu in Brianu Jonesu, so bile ženske tiste, ki imajo prednost v večini njene poezije. »Večina mojih pesmi je napisana za ženske, ker so ženske preprosto bolj navdihujoče. Moški del mene navdihujejo ženske.« Ne nazadnje je imela Patti Smith že leta 1973 tudi žensko menedžerko Jane Friedman.

V biografiji nedvomno izstopata dve stvari, ki ju ne gre spregledati. Na prvem mestu je gotovo izredna prepričanost Patti Smith v lastne sposobnosti, vera v uspeh in vase. Že kot deklica je posedovala tiste človeške lastnosti in vrline, ki so bile značilne za njeno umetniško delovanje, in to so divja in nepredvidljiva domišljija, nenehen in povsem specifičen odnos do religije in uporništvo proti konformizmu ter dodelitvi tradicionalnih spolnih vlog. »Religija je vedno izključitev drugih ljudi, sama pa na ploščah in v vsem, kar počenjam, ne izključujem nikogar. Celotna imaginerija religije je sicer fantastična, toda ne morem zapasti v dogmo. Pri glasbi in umetnosti je krasno to, da ne izključuje nikogar.« Na drugem mestu je Pattijino mojstrsko obvladovanje medijev, in to vse od začetka kariere. Patti Smith je dostopna, samosvoje zgovorna, odkrita in povsem nekonformistična. Ali kakor je zapisal pisec James Wolcott leta 1996: »Desetletje pred Camille Paglio je Patti Smith perfekcionirala umetnost intervjuja kot intelektualne igre.« Užitek je brati njene odgovore in zmožnost prilagajanja, obenem pa ohranja lastno integriteto v brezštevilnih odgovorih v skorajda tridesetletnem umetniškem opusu. Bockris se v biografiji ne izogne niti najbolj žgečkljivim intimnim prizorom iz življenja Smithove, ampak saj za to tudi gre pri biografijah, kajne? Da vse skupaj ne zdrsne v trivialno opisovanje tistega sluzastega sex, drugs and rock'n'roll, je prisoten vešč in avtoritativen pristop, ki ga žarčita Victor Bockris kot avtor in seveda Patti Smith kot protagonistka. Knjižni uspeh v tej kombinaciji praktično ne more izostati.

Varja Velikonja