LOUIE AUSTEN

Easy Love

Cheap/Kitty-Yo, 2003

Starošolnega Avstrijca bi lahko večina mlajših poslušalcev v resnici imela za dinozavra, ki je že zdavnaj preživel svoj čas in se čez vrsto let vendarle vrnil iz pozabe ter postal eden od najbolj čudaških karakterjev elektronske glasbe. Louie Austen je nekakšen Frank Sinatra za tehno generacijo, »crooner«, ki obvlada glasbo prihodnosti in preteklosti, obenem pa navdušuje mlada »rave« dekleta, ki glasno kričijo na njegovih koncertih. Pravzaprav je težko verjeti, da je Austen zares zvezda, ampak številke očitno kažejo, da je, še posebej v nemško govorečih deželah, pa čeprav se lahko vitalni petdesetletnež postavlja z izdelanim newyorškim naglasom. V taboru dunajske založbe Cheap Records jim je pač uspelo najti in narediti zvezdo s samoironijo, ki jo lahko dojamemo šele po razkritju »triča-trača« iz ozadja. Austena so kot utelesitev velikih jazzovskih zvezd v dunajskem hotelu Marriot odkrili Patrick Pulsinger, Erdem Tunakan ter Mario Neugebauer, ki so v sledečih letih za starega »šlagerja« z odlično pop občutljivostjo napisali in posneli zavidljivo vrsto plesnih uspešnic in ljubezenskih napevov. Pred dolgimi leti je Austen sicer že posnel album, ki pa je zaradi majhnega zanimanja postal redkost, v snemalni studio pa se je vrnil šele leta 1999, ko je z Mariom Neugebauerjem začel snemati gradivo za album Consequences. To je bil njegov najbolj eksperimentalen album, s katerim je Austen počistil vse, kar se mu je nabiralo v glavi zadnjih dvajset let, že pri naslednjem albumu Only Tonight pa se je vrnil v popolnoma funkcionalne plesne sfere. Ker se je Neugebauerju pri produkciji pridružil še Patrick Pulsinger, ki ga že iz preteklosti poznamo po izdelanem občutku za popularnejše ritme, je nastalo nekaj brezčasnih hitov, kot sta na primer Amore ter Hoping, s katerima je Austen začel počasi napadati celo lestvice popularnosti. Na tretjem albumu Easy Love se je zbrala enaka ekipa kot pri predhodniku, skoraj nespremenjena je tudi osnovna glasbena usmeritev. Še vedno se gibljemo na področju plesnih uspešnic, ki bi zazibale vsako plesišče, obenem pa v kosih čutimo dovolj podzemnih manevrov, ki smo jih navajeni predvsem iz radikalnejšega dela kataloga založbe Cheap Records. Tako na albumu gostujejo sami stari znanci iz avantgardne elektronike in prostojazzovskih krogov: pevka Irene Lavina, Floriana Sokola na saksofonu, Franz Hauziger in Patrick Pulsinger na trobenti, Werner Dafeldecker na basu in Tybor Barkoci na klavirju. Sicer pa je prav to subtilni element Louija Austena, za katerega nikoli ne vemo, ali se v resnici zafrkava ali pa misli smrtno resno. Težava je v pesmih, ki na plesišču popolnoma delujejo. Easy Love, Let's Do It Together ter I Believe (In Love Again) so popolne pop pesmi, narejene v studiih zagrizenih podzemnežev. Prav zaradi tega lahko Austena vzamemo resno in se ob njegovi glasi iskreno zabavamo, po drugi strani pa se nekje v ozadju utegnemo zavedati, da se iz nas nekdo dela norca.

Jure Matičič