Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Peter Kus

BANG ON A CAN

Lost Objects

Teldec/New Line, 2001

Oratorij Lost Objects (libreto zanj je napisala ameriška pisateljica Deborah Artman) nas vpeljuje v tematiko izginjajočega časa, preteklosti in spomina. V ozadju običajnih predmetov, ki jih ljudje v življenju izgubljamo – nogavic, ključev, uhanov in psov (o tem govori uvodna skladba I Lost a Sock) –, seveda tičijo izgube eksistencialno precej pomembnejših stvari, kot tudi povsem metafizične razsežnosti izgubljanja samega. Divji napredek sveta izumlja vedno nove predmete, s katerimi nadomešča obstoječe, ki zastarajo tako rekoč že ob nastanku. »Z naraščajočim številom izgubljenih stvari postaja svet nastlan s fantomskimi zvoki in predmeti, z zmedenimi halucinacijami tistega, kar ne obstaja več: s starimi jeziki, tehnologijami, živalskimi vrstami, rituali, spomini, predmeti in ljudmi,« pravi Artmanova v uvodu k libretu. V čas, preteklost in spomin ujeta človekova eksistenca je že od vekomaj, kot ena bistvenih topik, prisotna v mišljenju Zahoda, neposredno pa nas je vprašanje o časovnosti in zgodovinskosti, kot temeljnih ustrojih prebivanja v fenomenološko in hermenevtično naravnani filozofiji, spremljalo vse prejšnje stoletje. Avtorji Lost Objects so k vprašanju sicer pristopili z branjem nekaterih starih judovskih besedil iz tradicije, ki ji pripadajo, vendar so obudili temeljni eksistencialni občutek za čas kot nekaj, kar je človeku podarjeno, in občutek za preteklost kot dediščino, zaklad in bogastvo, ki ljudem omogoča prebivanje.

Glasbo so skladatelji Julia Wolfe, Michel Gordon in David Lang, ki nastopajo v organizaciji Bang on a Can, napisali skupaj. Njihov sloves je dovolj velik, da je naročilo za oratorij prišlo iz dresdenskih Musikfestspiele, ki so že zadnjih petdeset let eno od elitnih prizorišč tako imenovane sodobne resne glasbe. Producenti so si delo zamislili kot multimedijsko predstavo, v kateri glasbenikom (orkestru za staro glasbo Concerto Köln, trem pevcem solistom, zboru RIAS Kammerchor, posebnemu rockerskemu Lost Objects Ensemble in DJ Spookyju) sledijo še plesalci ter videoprojekcije.

Lost Objects je spisan v obliki oratorija, pripovedne glasbene zvrsti navadno religioznega značaja za vokalne soliste, zbor in orkester, ki je bila razvita v Italiji v 17. stoletju. Poleg »izgubljene glasbene zvrsti« tudi zasedba, ki so jo uporabili Bang on a Can, pripada »izgubljeni tehnologiji«. Na mestu orkestra tu nastopi ansambel za staro glasbo Concerto Köln, ki s kopijami izvirnih glasbil in z načinom igranja posnema stare baročne orkestre. Lesene flavte, trobente brez ventilov, strune godal, narejene iz predelanih živalskih črev, in uglasitev na 415 Hz naj bi obudile že izgubljen zven stare glasbe in zvoku skladbe Lost objects dodale potrebno primarnost in patino preteklosti. Ob zboru kot solisti nastopajo sopranistka in dva kontratenorista, kot reminiscenca na »Angele proti svoji volji«, na kastrate iz baroka. Instrumentariju in glasovom iz 17. stoletja pa so Bang on a Can dodali novodobno ojačeno zasedbo električnega basa, električne kitare, klaviatur in bobnov, ki arhaičnemu in naravnemu zvoku orkestra dodaja potrebno moč in ostrino.

Izjemo konceptualno domišljena je uporaba didžejevske tehnologije in samplerja, s katero na teh posnetkih upravlja newyorški mojster illbienta DJ Spooky. Na petih mestih v skladbi so mu Bang on a Can zaupali remikse posameznih stavkov. Sampler v sodobni glasbi zelo dobro izpolnjuje nalogo orodja za človeški spomin, ki zvoke preteklosti v predelanih in znova osmišljenih vzorcih ali samplih pretaplja v glasbo sedanjosti. Tega se natanko zaveda tudi DJ Spooky, ki v enem od pronicljivih teoretskih traktatov pripominja: »Didžej v nekem smislu deluje kot filter, ki ta lebdeči svet, razdrobljen na maso informacij in bitov, poskuša spet sestaviti skupaj in mu dati neki individualni pomen. Izbira različne pomene in z zlitjem predeluje njihove prejšnje konotacije – njihove časovne, prostorske in kulturne določitve, ki jih v sedanjosti razblini in pretopi v neke nove prostore.« Lepota postopka vzorčenja pa le še bolj zaživi, če opozorimo na njegovo paradoksno naravo: z digitalno tehnologijo, ki je stvar prihodnosti, tukaj služimo spominu, ki je stvar preteklosti.

Peter Kus