DAVID BOWIE

Reality

ISO/Columbia/Dots, 2003

»I've been right and I've been wrong, now I'm back where I started from, I never looked over reality's shoulder, ha, ha, ha …« poje David Bowie v naslovni in obenem najudarnejši pesmi že 26. albuma. Če se nebotičnika svetovnega trgovskega centra zrušita le nekaj ulic od doma, je to realnost, ki se dotakne še tako nedotakljivega, vase zagledanega umetnika in ga postavi med »navadne« smrtnike. V samem bistvu Bowieja izkušnja ni spremenila, navkljub dramatičnemu dogodku se ni odpovedal samoironičnemu, samozavedajočemu odzivu. Če je plošča Reality najbližje temu, kar je on sam, če odstre vse lažne krinke in sprenevedanja, je spodaj še vedno David Bowie, umetnik in umetnina. Še vedno galanten, to izpričuje slikarija na naslovnici plošče, niti v vrhuncih refrena ne gre preko; je prej ljubitelj rockovske glasbe kot aktiven udeleženec. Seje poklone, izpričuje tudi poznavanje, saj se v priredbah ne obeša na znane pesmi, če so že avtorstvo znanih avtorjev. Vrača tistim, ki so ga navdahnili, tokrat Georgeu Harrisonu in Jonathanu Richmanu. Prvemu zaradi nedavne smrti, drugemu zaradi kultnega statusa in vpliva, ki se ni nikoli meril s številom prodanih plošč.

No, odmevov široke palete glasbenih slogov je polno tudi v novih avtorskih pesmih (prisegel bi, da se kitarski motiv uvodne New Killer Star zgleduje po Sonic Youth), vendar po vsem, kar si je Bowie že prisvojil, prav vse zveni povsem njegovo. A po nekaj posiljeno »sodobnih« albumih, ko je le nebogljeno sledil svetovnim trendom, je postal previdnejši. To še vedno pomeni, da je Reality raznolik, dinamičen album, poln dobrih in odličnih pesmi. Če bi se zanašal le na vedno spreminjajočo se podobo, bi bila kariera precej krajšega veka.

Po lastnih besedah je Bowie dosegel že vse, kar si je vedno želel. Le občutka minljivosti se ne more znebiti. To je glavni vzgib stalne angažiranosti, na primer, album Reality je izšel le slabo leto po prejšnjem Heathen, ki je v mnogih pogledih pomenil prelomnico. Bowie je namreč vpoklical starega producenta Tonyja Viscontija, to se je poznalo v preprostejšem, osnovnem zvoku s previdnim odmerkom sodobnosti v obliki elektronskih efektov. Tega je na Reality za odtenek več, a še vedno v mejah tistega, čemur lahko rečemo »stari dobri Bowie«. Predvsem se je »vrnil« k albumu Scary Monsters, njegovi trdi plesnosti, ali celo k Alladin Sane, po razmerju udarnih pesmi in klavirskih skladb, kjer pride njegov nadzorovan slog petja najbolj do izraza. Že samo sklepna Bring Me The Disco King bi zadoščala za pozitivno oceno, zdržala bi tudi brez podobe, brez avre, imenovane David Bowie.

Janez Golič