PETER BRÖTZMANN CHICAGO TENTET (PLUS TWO)

Short Visit to Nowhere

Okka Disk, 2002

Peter Brötzmann Chicago Tentet je od formiranja konec prejšnjega tisočletja nesporno ena ključnih zasedb sodobnega jazza. To dokazujejo številne reference, med njimi seveda tudi odličen nastop na lanskoletnem ljubljanskem festivalu jazza; še trdneje od minljivih nastopov, glasbenih kritik in poročil pa zdaj albuma, ki sta izšla lani pri čikaški založbi Okka Disc. Trdneje zato, ker pač omogočata ponavljajoče se preverjanje in študiozen pristop, kar tovrstna godba zagotovo zahteva; takšna, kot jo vsebujeta, pa še posebej zasluži. Z enako zasedbo tenteta, okrepljeno in razširjeno z dvema gostoma, je Peter Brötzmann 3. in 4. julija 2000 posnel izbor osmih avtorskih del in jih po štiri razdelil na dva albuma, ki sta dobila naslov po obeh osrednjih skladbah, Broken English in Short Visit to Nowhere. Zasedba izbranih čikaških glasbenikov pod vodstvom Brötzmanna in s pridruženim sakosfonistom Matsom Gustafssonom je tokrat okrepljena še s trobentačem Royem Campbellom in z basistom Williamom Parkerjem. Okrepitev tenteta z njima je seveda glede na njun status ter ustvarjalni in izvajalski potencial slišna. K tistemu, kar so že tako ali tako sposobni izoblikovati bolj ali manj stalni člani zasedbe, dodajata nove improvizatorske razsežnosti in predvsem nove možnosti medigre. Okrepljena je namreč trobilna sekcija, ki zdaj omogoča trobentarske duele, ob boku pa si stojita tudi dva vrhunska basista. Jasno je, da bilo treba poimensko našteti vse sodelujoče glasbenike, a tu naj le omenim, da v relaciji do okrepitve prvo trobento igra Joe McPhee, stalni basist tenteta pa je seveda Kent Kesler.

Kot že rečeno, vsebuje album štiri avtorske skladbe. Tudi sicer je prepoznavna odločitev glede repertoarja na takratnem snemanju, katerega rezultat sta zdaj oba albuma: omogočiti izvedbo in dokumentiranje po ene avtorske skladbe posameznih sodelujočih glasbenikov. Tako so na tem albumu z delom predstavljeni: saksofonist Mars Williams, potem Mats Gustafsson s skladbo Ellington; Peter Brötzmann je prispeval naslovno, osrednjo in najdaljšo skladbo albuma Short Visit to Nowhere, čelist in violinist Fred Lonberg-Holm pa album končuje s skladbo Lightbox. Ob ohlapno delujočem skupnem pristopu k zvočnemu gradivu gre seveda za različna avtorska razmišljanja in preizkuse, v katere vstopa improvizacija kot orodje nadgradnje, kolektivna igra sodelujočih pa ponuja bistveno okolje zvočnega dogajanja. Vsebina albuma ni zanimiva le po nespornih glasbenih kvalitetah, ampak tudi kot nastavek za primerjave ustvarjalne rasti tega agregata. Čeprav je album izšel lani, priča o začetkih njegovega delovanja in omogoča primerjave s tistim, kar smo slišali pozneje; ne nazadnje tudi na ljubljanskem koncertu. Zato ima obe ključni sestavini pomembnih izdaj: ob brezčasnem estetskem užitku vzpostavlja tudi vzvod zgodovinskemu spominu. Dragoceni lastnosti, o katerih se seveda lahko najbolje prepričate ob poslušanju – če si že ne boste izbrali njegovega dvojčka Broken English, za katerega bi lahko zapisali bolj ali manj iste ugotovitve ter našteli le druge štiri naslove skladb in seveda avtorje.

Zoran Pistotnik