CALIFONE

Deceleration Two

Perishable, 2003

Tim Rutilli in njegova banda ustvarjalnih zanesenjakov, zbrana pod imenom Califone, združba, ki vključuje preteklost skupine Red Red Meat in sedanje stranske vsebine, zbrane kot Sin Ropas, sta letos že izdala imenitno ploščo Quicksand/Rattlesnakes. Ploščo, ki lucidno povzema kreativne vetrove čikaške zvočne sodobnosti ter subtilno komentira zvočne tokove, ki so v zadnjih letih transformirali neodvisno rockovsko produkcijo; vpliv folklornih dediščin americane, countryja, hillbillyja, primitivnih elektronskih posegov, jazzovskega navdiha in punkrockovske ostrine. Predvsem pa je plošča izstrelila Rutillija kot veščega sodobnega avtorja pesmi mračnih vsebin, zavitih v raztelešeno govorico liričnega blagoglasja. Prav v lagodni nežnosti glasbene vsebine te plošče smo lahko navdušeno odkrivali male, a vešče eksperimentalne posege v obliko pesmi, ki jih Califone docela razvije na drugi letošnji plošči Deceleration Two. Izdali so jo pri založbi Perishable Records, kjer domuje tudi »zaviranje številka ena« (plošča Deceleration One), ko je Califone prvič zvočno ustvarjala vizualne umetnine od gibljivih sličic do lutkarskih predstav. V sami srži početja leži predvsem eksperimentiranje, popolna predanost zvoku, ki brklja po lastni izrazni preteklosti ter stremi k neraziskanim zvočnim poljanam. Tako na Deceleration Two slišimo zgodnjo fazo Califone, ki se je navduševala nad električnim Milesom sedemdesetih let, funkovskimi bravurami »zapohanih« improvizacij, ki včasih pokukajo tudi v kakšno zakajeno dubovsko studijsko beznico, zavijejo v ameriške rovte in tam skazijo folklorne kvazisvetinje nashvillskega produkcijskega monopola ali elektronsko členijo zvoke. Predvsem se v nasprotju s prejšnjo ploščo pokažejo v vsej kolektivni luči, popolnoma predani skupnemu zvočnemu toku, ki je večji del improviziran, deloma pa ohlapno uokvirjen v kompoziciji.

Znalsko početje v zvočnem toku bi glasbeni pisun kaj zlahka označil za ambientalne nastavke, ki bi jih nato zvedel na zvočno podlago neobstoječega filma. Še en primer impotentnega pisanja, nevedno zasvinjanega z diktatom zabavne industrije, pa s ploščo Deceleration Two sploh ne udari mimo. Sestavljena je namreč iz treh delov, ki vsi temeljijo v kinoušesni godbi. Najkrajši in hkrati otvoritveni del pripada kratkemu animiranemu filmu Francis avtorja Brenta Greena, ki temelji na čudaških sanjah o stari gospe, ki v zenitu življenja na lastnem vrtu trenira omrtvičene, letargične medvede, da jo pokončajo. Otvoritveno zvočno seanso pričneta šum in popačen zvočni vzorec stare kinske godbe, ki se polagoma prelije v nežno igro harmonike in orgel, nato pa iz melanholije in jesenske žalosti presenetljivo preide v utripajočo, lahkotno, celo plesno vsebino s še vedno preostrimi robovi za »lounge«, ki poudarja absurdno humorno vsebino dela. Francis je bil posnet v studijskem okolju, medtem ko sta drugi dve posneti v živo na čikaškem kolidžu Columbia; delo Firework (No Mail Days Are Sad Days) Jeffa Economyja je eksperimentalen kratkometražec, posnet s staro bolexovo kamero, ki vsebinsko preliva sliki kovčka, polnega pirotehničnih igrač, in vojakov, ki se vračajo z bojišča. Če je slika komentar družbenih razmer, koherenten Vojnim Igram Boba Ostertaga, ki je v živo prelival posnetke z bojišč in iz akcijskih bojnih simulacij, je zvočna podlaga Califone radikalen komentar predvsem v izbiri metode proizvajanja zvoka. Ta je svobodno improvizirana, plastovita radikalna zvočna slika, sestavljena iz »ostankov tonov«, hrupa, predelanih zvočnih odpadkov v slogu AMM, kjer noben zvok ni nedolžen. V tretjem delu skladbe zopet sledi potop v znane vsebine, ki jih polagoma uvedeta tolkalsko ritmiziranje in rezko violinsko lokanje, ki asociira deziluzijo in razžaloščen potop v sivi vsakdan, kjer so vojne vsebine že del popularne kulture in brezbrižnega televizijskega voajerizma. Zadnji del plošče in hkrati najdaljši pripada mitski zgodbi o Salome, ki sledi premisam slovite priredbe Oscarja Wilda. Atmosferična glasba se členi mnogo počasneje, kot je vsebinsko členjena vizualna pripoved. Zvočno smo zopet v improvizacijah, ki pa tokrat hlastajo za žanrskimi oblikami, od lahkotnega jazziranja in dubiranja do funka in folkloristike, ter igrajo predvsem na spreminjajočo se noto in napetost med žalobnim in poskočnim, temačnim in lahkotnim. Impresivnim stvaritvam velja očitati predvsem nerazumno editiranje v končni različici, saj je očitno, da se enovita zvočna pokrajina nerazumno členi in prekinja na škodo kontinuirane, celostne slušne izkušnje.

Vendar to ni razlog za tarnanje nad izjemno ploščo, ki Califone ponovno predstavlja kot enega od pomembnejših koščkov v mozaiku opozicijskih poti v sodobnem, neprilagojenem rockanju. Ime založbe Perishable se sliši kot minljivo, pokvarljivo blago, vendar sem prepričan, da bomo o Califone še mnogo slišali ...

(www.perishablerecords.com)

LukaZ