Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Aleš Rojc

FE-MAIL

Syklubb fra Haelvete

TV5, 2003

Maja S. K. Ratkje in Lasse Marhaug

Music for Shopping

Sineshtetic recordings, 2002

Norveški kvartet razposajenih improvizatork SPUNK je z anarhističnim pristopom do zvoka v improvizaciji ter s filozofijo, utemeljeno v zgodbah o Piki Nogavički, po osmih letih obstoja ena od pomembnejših zasedb na prizorišču kreativne godbe, ki se je znova razbohotila v devetdesetih letih. O razvitosti in razvejanosti slednje se lahko prepričamo ob prisluhu našim koncertnim znancem No Spaghetti Edition ter obilici sodelovanj članov te združbe, med drugim tudi z Majo S. K. Ratkje, glasovno eksperimentatorko zasedb iz naslova. No, omenjena skupaj s Hild Sofie Tafjord, znanko iz »matičnega« kvarteta SPUNK, intenzivno že nekaj časa nastopa po svetu v nojzerski zasedbi fe-mail, ki ji ni tuja tudi povezava z gledališčem – s plesalko Loto Melin sta fe-mail nastopali na zadnjih Konfrontacijah v Nickelsdorfu, na slovenskem prizorišču pa se jima pridružuje tudi Maja Delak. Maja in Hild Sofie sta začeli nastopati kot fe-mail v Tokiu, to zbuja asociacijo na lepo število japonskih noise glasbenikov vseh vrst, in tudi fe-mail se ne omejujeta v glasbenih pristopih, tehnikah in opredelitvah, ki bi jih utegnili zaznamovati predsodki umetnostnega etablišmenta, ki sta ga glasbenici bržkone spoznali v prostorih glasbene akademije. Poleg naštetega se lotevata še opernega projekta v sodelovanju s klasičnim triom Opera of Today. A se vendarle marsikateri novinar še sprašuje, kako se glasbenici znajdeta v »moškem« svetu akademizma in v »mačizmu« noise glasbe. Obe protagonistki se posmejeta v brk takim vprašanjem kar z nadvse kičaste naslovnice vinilne plošče, iz katere zreta v sladkobni počitniški »florida-maniri«. Podoba, ki kot da bi hotela prikazati to, kar se od žensk navadno v glasbeni industriji pričakuje, da so: urejene, nasmejane, morda malce provokativne (a ne preveč), naslikane v čim večjem formatu in vedno tu, pripravne, da jih položimo na gramofon (lasersko verzijo zdaj že razprodane vinilke bojda pripravljajo) in »pozabimo« ... Bržkone pa velik kontrast podobe albuma z vsebino opomni, da spolne razlike ustvarja glasbena industrija, pri samem ustvarjanju – in poslušanju – glasbe pa naj ne bi imele pomena.

Dvoumnost, malo zafrkavanja v smislu »a serious joke« in predvsem improvizacija so tisto, kar Maja in Hild Sofie počneta že v omenjenem četvercu SPUNK in je slišati tudi na albumu fe-mail. Šiviljski klub iz pekla, kot se v prevodu glasi naslov njunega albuma, prinaša noise, povezan z elektroniko ter distorzirano manipulacijo improvizacij, v bolj »akustičnih« trenutkih pa sta duet roga (Hild Tafjord) in glasu (Maja Ratkje). Hendriksovski feedback ali predirljiv »hrup« zaključkov obeh strani plošče se izkaže za hudo decibelno eksploatacijo orglic, omeniti velja vsaj še Water Music z bolj prefinjenimi zvočnimi posegi v improvizaciji, ki kaže predvsem na koncertno, to je »živo« kvaliteto dvojice. Goste zvočne mase, v katerih so popačeni tudi težko in le na trenutke razpoznavni neelektronski zvočni viri, so oblikovane v štiri- do petminutne hipne skladbe, v katere se tu in tam prikrade – a ne za dolgo – ritmična zanka, premolki v masi zvoka pa so redki. Album fe-mail velja verjetno poslušati v kontekstu improvizacije, v kateri se izražajo nebrzdana radovednost, osredotočenost na zvočno dogajanje in humorna dvoumnost, ki že od daleč odvrnejo kakršnekoli akademizme in hierarhične napotke k poslušanju.

Še enega projekta se je Maja Ratkje lotila s polovico norveškega dvojca Jazzkammer (ki sicer sodelujeta tudi pri njenem solističnem projektu Voice) – z Lassejem Marhaugom, tudi dolgoletnim plodnim ustvarjalcem na norveški podzemni »noiserski« sceni. Legenda pravi, da sta se z Majo Ratkje srečala na neki delavnici legendarnega Otoma Yoshihideja; album je tudi sicer v znamenju »dežele vzhajajočega hrupa«, kot bi rekel kolega, saj Maja vanj vpleta obilo posnetkov s potovanja po Japonskem. Zvočno se ta projekt od fe-mail oddalji in odpluje še globlje v distorzijo, hrup ter zvočno odtujevanje predmetov iz vsakdanje rabe ter terenskih posnetkov, obilnemu nizanju raznih zvokov brez suspenza pa bi tu lahko že očital nasičenost. Ta je upravičena le v kontekstu, v katerega nas prestavi naslov: nakupovalna glasba. Glasbeni izdelki kot blago, v katerem ni razlike med reklamno podlago v večjih nakupovalnih centrih ter radijskimi hiti; poslušamo jih pač zgolj za ozadje, njihov namen pa je zgolj kroženje po nesmiselnem mehanizmu kapitalističnega trga. V tem smislu postane glasba zgolj »jingle« (kot so pred leti povedali The Residents), hrup iz ozadja, nakupovalni pripomoček, ki naj ostane kar najbolj neslišen, se pravi harmoničen in do uporabnika prijazen. Vse kaj drugega je seveda Music for Shopping, ki frazi iz naslova postavlja nasproti lastno glasbeno antitezo.

Aleš Rojc