GD LUXXE

The 21st Door

Interdimensional Transmissions, 2003

Pod psevdonimom GD Luxxe se skriva Gerhard Potuznik, eden od najplodnejših dunajskih producentov, ki je obsežni diskografiji in številnim sodelovanjem navkljub uspel obdržati presenetljivo neopazen profil. Po medijski pozornosti se ne more primerjati z bolj znanimi imeni dunajske scene, kot so na primer Kruder in Durfmeister, Patrick Pulsinger, Erdem Tunakan, Christian Fennesz, Louie Austen in drugi, to sproži pomisleke, da se je Potuznik v vseh teh letih kljub nespornemu glasbenemu geniju obnašal kar preveč skromno, čeprav so njegove male plošče in albumi izhajali pri sorazmerno znanih založbah, kot so na primer Disko B, Cheap Records, Mego, Sabotage, Breakin' Records in Suction, ter seveda pri detroitskem mogotcu Brendanu M Gillenu in njegovi Interdimensional Transmissions. Poleg tega je bil Potuznik sestavni del ekipe, ki je s produkcijo elektropunkovskih komadov pomagala »girrrrl« superzvezdnicam Chicks On Speed, v sodelovanju z Ramonom Bauerjem, soustanoviteljem založbe Mego, pa sta jim celo sestavila odličen mikstape The Un-releases, verjetno še vedno najboljšo ploščo nemško-ameriško-avstralske naveze. V zadnjem desetletju smo Potuznika opazili pri domala vseh pomembnejših dunajskih elektronskih projektih: S Pulsingerjevo druščino je tvoril znamenite tehnike iO ter odklopljene funkovske The Private Lightning Six, s Hansom Platzgumerjem je sodeloval v temačnem drum'n'bass duetu CubeandSphere, z ilustratorjem in pevcem Texom Rubinowitzom sta ustanovila založbo Angelika Köhlerman in elektropunkovsko zasedbo Die Mäuse, ki bi jo lahko sedaj, vrsto let po razpadu, označili kot idealni material Electroclash. S tem pridemo do rdeče niti, ki spremlja Potuznika vso kariero, če pač izvzamemo začetke v artrockerskih skupinah. Potuznik se je venomer ukvarjal z neko obliko elektra, pa naj bo to njegov prvi album Amore Motore pri založbi Mego ali pa najnovejši album The 21st Door. To konec koncev niti ni presenečenje, saj med njegove najljubše skupine sodijo Joy Division, skupaj z vsemi drugimi glasbenimi fenomeni, ki so prišli iz Manchestra. The 21st Door je le zadnji iz vrste namigov na retroaktivni elektropop. Prvi namig smo dobili z albumom Submission, ki je izšel pri Breakin' Records, v kratkem času sta sledili še mali plošči The 20th Door pri ugledni detroitski založbi Interdimensional Transmissions in Vendetta, ki jo je Potuznik izdal za Kanadčane Suction. The 20th Door tvori tudi osnovo za album The 21st Door, ki poleg remiksanega starega gradiva prinaša tudi nekaj novih pesmi in domiselnih variacij na temo »zaklenjenih ritmov«, ki smo jih slišali na omenjeni mali plošči. Potuznikov novi album lahko z lahkoto uvrstimo med najboljše letošnje elektro plošče, saj je narejen s tipično iskrenostjo in nagnjenostjo do vseh temačnih zvokov iz preteklosti, združenih z odličnimi studijskimi manevri. Njegova produkcija je zvesta replika italijanskega diska, progresivnega rocka, zvoka EBM in sintetiziranega popa iz osemdesetih let, z glasovi vred. V paketu kljub vsemu zaznamo nekaj novodobne distance in ironije, ki se zrcalita predvsem v uporabi modernejših produkcijskih sredstev. The 21st Door je inteligentno sestavljena plošča, ki nedvomno prečka marsikateri glasbeni mejnik in potrjuje dejstvo, da ima Potuznik odličen občutek za popularne godbe, le da jih dela z »underground« predpostavkami. Sicer pa lahko iz Potuznikovega tabora v prihodnosti pričakujemo še lepo število elektro projektov: njegov naslednji album že napovedujejo pri detroitski založbi Ersatz Audio, s Patrickom Pulsingerjem bosta za založbo Tigerbeat 6 podaljšala sodelovanje v projektu Church Of Carbon, na policah glasbenih trgovin pa že lahko dobite albume Electronicata in Teda Minskyja, pri katerih je za dobršen del produkcije poskrbel prav Gerhard Potuznik.

Jure Matičič