Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Peter Kus

MICHAEL GORDON

Decasia

Cantaloupe Music, 2002

»Orkestri so brez idej in ne vedo, kaj naj igrajo,« pravi ameriški skladatelj Michael Gordon. »Lažje kot v izvedbo desetminutne skladbe jih je prepričati v izvedbo monstruoznega enournega multimedijskega spektakla.« Prav taka je bila scenska postavitev Gordonove skladbe Decasia, ki jo je pri njem naročila baselska Sinfonietta. V sodelovanju s filmskim režiserjem Billom Morrisonom in z newyorškim Ridge Theatrom je ozvočen orkester posedel po ogromnem zidarskem odru in ga obdal s projekcijskimi platni, na katerih so se prikazovale iztrošene kopije starih celuloidnih trakov nemih filmov. Publika se je prosto gibala naokoli med mogočno zvočno-vizualno kuliso. Filmsko gradivo za Decaiso je Morrison zbiral nekaj let po različnih arhivih in razpadajoče trakove reševal pred propadom. Iz njih je sestavil dokumentarni preplet najrazličnejših podob – od dokumentarnih posnetkov vrtečih se dervišev in podob z japonskega podeželja do delcev Eisensteinovega dokumentarca; to so le nekateri prizori iz 70-minutnega filmskega kolaža.

Prav grobe razpadajoče filmske podobe so bile izhodišče Decasie, saj so Gordona tako prevzele, da je začel razmišljati o njihovi glasbeni ustreznici. Najbolj neposreden način je našel v različnih uglasitvah treh skupin glasbil, v katere je razdelil orkester. Prvo je uglasil za osminko tona nižje, srednja je ostala v koncertni uglasitvi, tretjo pa je uglasil za osminko tona višje. Tako vsa pihala, ki jih uporablja v orkestrski zasedbi, igrajo iste melodije v unisonu, vendar so razglašena za skupaj četrtino tona. Posledica je zelo »debel«, zamazan in razvlečen zvok orkestra, ki tako kot filmske podobe aludira na proces razpadanja, na angleški »decay«, od koder izhaja tudi ime skladbe. Zelo očitna je tudi neprestana uporaba glissandov z vsemi trobili in pihali.

Gordonov kompozicijski postopek nima veliko skupnega z mikrotonalnostjo, ki je bila v Evropi nekaj časa uveljavljena kompozicijska praksa, saj posamezna glasbila še vedno igrajo le dvanajst poltonov kromatične lestvice, le uglašena so na tri različne načine. Tako se Gordon izogne hudim izvajalskim težavam, ki jih povzroča izvajanje glasbe, ki vsebuje intervale, manjše od poltona, z vsemi netemperiranimi glasbili. Gordon nadaljuje delo skladateljev, ki so razvijali posebne sisteme uglaševanja glasbil (Harry Partch, Glenn Branca), s katerimi so uresničevali nove harmonske teorije in lovili poseben »zven sveta«, v katerem je odzvanjala njihova duša. Tudi harmonska podoba Gordonove glasbe se z zamikanjem uglasitve spremeni, saj se akordi ne gradijo več po poltonskih, pač pa po osminko tona velikih stopnjah, to je ravno še razdalja, ki jo nešolano poslušalčevo uho lahko zaznava. Presenetljivo je, da so vsa uporabljena glasbila naravna, razen štirih semplerjev, napolnjenih z zvoki razglašenega klavirja, in nizkega sintetiziranega zvoka sinusnega vala.

Pri novotarijah, ki jih Gordon vpeljuje, lahko zopet tudi opazujemo, kako kompleksni morajo biti prelomi v polju zahodne orkestralne glasbe, da lahko postanejo v izraznosti prepričljivi. Ko skladatelj izumi nov glasbeni jezik, mora ponavadi oblikovati tudi povsem novo izvajalsko prakso, s katero zvok tradicionalnih glasbil prilagodi novemu zvenu. Decasia je po vsej verjetnosti ena najbolj radikalnih skladb za orkester, ki so bile napisane v zadnjih letih, čeprav je po zgradbi presenetljivo enostavna. Morda je ravno zato njen izraz še bolj neposreden in impresiven.

Scenskih uprizoritev Decasie v kratkem ne napovedujejo, ostal pa je film z Gordonovim soundtrackom, ki kroži po svetovnih filmskih festivalih (v naši bližnji okolici bo oktobra prikazan na Festivalu nemega filma v Pordenonu). Poleg avdio različice zgoščenke Decasie je od nedavnega na voljo tudi DVD za popoln, srhljiv avdiovizualni užitek.

Peter Kus