Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Jane Weber
TAYLOR GRISMAN JAZZ QUARTET
I’m Beginning To See The Light
Acoustic Disc, 2003 (ponovna izdaja)
David Grisman je slovenskemu poslušalcu razmeroma znano ime. Plošče tega sijajnega mandolinista so bile dosegljive v licenčni ponudbi, glasbeniki, ki so imeli srečo, da so jim v naši nekdanji domovini izdajali plošče, pa so se občinstvu dobro vtisnili v glasbeni spomin. Grisman je v dolgoletni karieri posnel veliko glasbe, od na videz preprostega hribovskega bluegrassa do zapletenih jazzovskih improvizacij, ki ga kažejo v luči resničnega virtuoza, veščega prav vseh, še tako tehnično zahtevnih glasbenih ukan.
Kljub široki glasbeni viziji in dovzetnosti za različne zvrsti je Grisman vseskozi ostal zvest nekaterim načelom. Tudi ta plošča ne odstopa od že slišanega in lahko zapišem, da je vloga njegove mandoline takšna kot vedno: jasna in slišna, kot bi jo poslušali na kakšni bluegrassovski plošči iz štiridesetih let. Mandolina ima namreč v bluegrassu izrazito vlogo solističnega glasbila, v jazzu pa ji je pravi pomen dal nepozabni Jethro Burns, mojster, ob katerega ploščah se Grisman še danes uči in išče navdiha, in treba je priznati, da je njegova obsedenost, da bi igral in celo glasbeno razmišljal kot Burns, slišna tudi na tem albumu. Grisman je najbolj znan v bluegrassovskih krogih. V bluegrassu je cela vrsta dobrih glasbenikov, skoraj vsem, ki v tej glasbi nekaj pomenijo, pa naj gre za kitarista Davida Griera, violinista Marka O’Connorja, basista Todda Philipsa ali bendžoista Belo Flecka, pa je skupna ljubezen do jazza – o tem smo se lahko prepričali tudi na sicer redkih koncertih te glasbe na naših odrih. Če poznate zgodovino bluegrassa in countryja, veste, da sta ti glasbi več od preproste in nazadnjaške hribovske glasbe, ki premore tri preproste akorde. Poslušajte na primer glasbo Billa Monroeja. V njej je veliko jazza, težava je le v tem, da ga zakompleksani in predsodkov polni kritiki ne slišijo. Glasba na albumu I’m Beginning To See The Light je del bluegrassovske in jazzovske tradicije in jo na najlepši možni način bogati ter dela razumljivo in privlačno tudi ljubitelju in poznavalcu današnjega jazza, ki morebiti za Burnsa še ni slišal. Grisman je pravi glasbeni užitkar. V njegovem studiu je rad snemal Jerry Garcia, tja še danes zahajajo številni najpomembnejši glasbeniki z Docom Watsonom na čelu. Nič čudnega torej, da je prebrisani Grisman tokrat k sodelovanju zvabil Martina Taylorja, škotskega kitarista, za katerega je Chet Atkins v nekem intervjuju dejal, da je danes eden najbolj impresivnih kitaristov na svetu. Taylor je med najbolj priljubljenimi jazzovskimi glasbeniki v Veliki Britaniji, dobil je več nagrad, znan pa je po sodelovanju s tako znamenitimi glasbeniki, kot so Bill Wyman, Eric Clapton in pokojni Stephane Grappelli. Njegova vloga kajpak ni nič manjša od Grismanove in ta ocena bi, če bi jo napisal iz bolj jazzovskega zornega kota, lahko temeljila tudi na hvaljenju občutenih tonov njegove kitare.
Plošča I’m Beginning To See The Light je izšla pri Grismanovi matični založbi Acoustic Disc, pri prodorni založniški hiši, ki skrbi za kakovostno glasbo in tudi za vrhunski zvočni zapis. Nekaj več kot uro dolga plošča je torej namenjena ljubiteljem dobrega, mogoče nekoliko staromodnega, a vrhunsko zaigranega jazza. Na njej so skladbe Georgea Gershwina, Irvinga Berlina, Duka Ellingtona, Rogerja Ramireza in drugih znanih skladateljev. To je glasba za poslušalce, ki imajo glasbo resnično radi, njena kakovost in čar pa tičita v podrobnostih, ki jih je treba odkriti. Ob bežnem poslušanju vam bodo ostale skrite. Od tod do bluegrassa Billa Monroeja je samo pol koraka (www.dawgnet.com).
Jane Weber