INSTITUTO

Colecao Nacional

Selo Instituto, 2002

Težko bi rekli, da je slovenskim ljubiteljem glasbe brazilska glasbena scena neznanka – samo v začetku julija smo na slovenskih odrih lahko videli štiri velike brazilske zvezde z ministrom Gilbertom Gilom na čelu, brazilska glasbena produkcija je stalnica v marsikaterem elektronskem mediju, da o poplavi »brazilian sounda« v DJ setih niti ne govorimo. Pa vendar – po kanalih industrije svetovne glasbe in drum'n'bass scene do nas pride praviloma le najbolj izpostavljena, povrhnja plast bogate brazilske muzike. Pod povrhnjico pa mrgoli glasbenih čudes, novodobnih ustvarjalcev, ki se ne ustavljajo tam, kjer so se v ustvarjalnosti zataknili veterani MPB-ja, tropicalie in tradicionalisti sambe. Mlada generacija producentov, raperjev, rockerjev, reggaejašev in raznoterih etno instrumentalistov se zaveda glasbene tradicije dežele, jo citira in uporablja za osnovo pri konstruiranju novih zvočnih mojstrovin. Tem kreativcem samba, maracatú, forró in druge tradicionalne oblike niso zgolj izgovor za trendovsko dopolnjevanje poprockovskih ali plesno elektronskih obrazcev. Zavestno jih vključujejo v produkcijo in jih premišljeno soočajo s sodobnimi glasbenimi prijemi. Prav tako so Instituto za album Colecao Nacional zavestno združili in soočili precejšen del te nove, brazilske scene urbane glasbe izpod površine.

Album Colecao nacional lahko pravzaprav beremo in poslušamo kot »kdo je kdo« na mladi, živahni brazilski glasbeni sceni. Instituto – to so producentska trojica Rica Amabis, Tejo Damasceno in Ganjaman – so s producentskimi veščinami prispevali k razburljivi zvočnosti marsikaterega albuma nove brazilske hiphopovske, rockovske in elektronske produkcije. Ob odločitvi, da bodo združili moči in začeli s skupno produkcijo in založništvom, so se seveda oprli na pridobljena poznanstva in jih spontano vključevali v ustvarjalni proces. In sicer v praksi tako, da je nadobudna trojica v domačem studiu na obrobju Sao Paula pridno klepala beate ter prežala na vsako priložnost, da v studio pritegne tega ali onega muzikantarskega kolega. V slabem letu je tako njihov studio obiskala smetana brazilskega rapa (fantje iz benda Z'Africa Brasil, Rappin Hood, B'Negao ter letos tragično preminuli vzhajajoči zvezdnik Sabotage), potem prvaki mangue beata (Luca Maia, Jorge du Peixe in Dengue iz Nacao Zumbi, Fred Zero Quatro iz Mundo Livre ter klapa iz benda Bom Sucesso Samba Clube) ter tudi zvezdniki novega MPB-ja, kot je Otto, med obiskom Sao Paula jim je na pomoč priskočil tudi kanadski »scratch« čarovnik Kid Koala.

Instituto so bleščeče režirali celoten projekt. Avtorska vloga producentskega tria variira od komada do komada, v nekaterih so fantje postavili zvočni okvir, v katerega so povabljenci nato nanesli zvoke ali besede, v drugih so zgolj spolirali in zvočno zapakirali zadeve. Čez vse so nezgrešljivo pritisnili svoj producentski pečat, in še pomembneje – uspelo jim je na enem albumu povezati prvoligaške ustvarjalce iz različnih scen in jih pripraviti do tega, da ustvarjalnost izrazijo v drugačnem kontekstu. Sabotage tako v pesmi Dama Tereza prvič repa, pravzaprav poje v samba ritmu, Fred ZeroQuatro izvaja reggae, druščina iz Nacao Zumbi igra downtempo instrumentale, vsi počnejo zadeve, ki jih v matičnih projektih po navadi ne počno. Rezultat je pisan album, praktično kompilacijska plošča različnih posnetkov, ki zajemajo velikanski razpon muzik, ki dandanes sobivajo v Braziliji. Kljub pisanosti in raznolikosti so fantje uspeli napeljati rdečo nit in vse skupaj oviti v svežino.

Instituto v brazilsko glasbeno sceno, ki je v mnogo trenutkih pretirano zagledana vase in samozadostna – resda ima vsaj razloge za to – vnašajo nov koncept, povsem novo pojmovanje popularne glasbe, ki izganja principe egomanij, namesto njih pa spodbuja komunikacijo med različnimi glasbenimi scenami, ki jih povezuje.

Manček