JAGA JAZZIST

The Stix

Ninja Tune, 2003

Člani Jaga Jazzist – orkestra iz Osla – kljub nacionalnemu uspehu še vedno nimajo dovolj prihodka, da bi se lahko odpovedali bogati zbirki različnih zaposlitev. Že res, da so z novo ploščo prilezli že do velecenjenega Ninja Tuna, ki jim bo zagotovo omogočil obsežno distribucijo, na Norveškem dobili mnogotere nagrade (predvsem na račun neverjetnih koncertnih nastopov) ter doma prejšnji album prodali v 15.000 izvodih, a kot priznavajo sami, gre ves dobiček v razvoj benda, nove naprave, ustvarjanje plošč, tiskanje plakatov in plačevanje potnih stroškov za koncertne turneje. To je vsekakor obremenitev, če vemo, da imamo opraviti s kolektivom z deset in več člani, ki morajo za preživetje delati po rednih službah, sodelovati v nepreglednem številu raznoterih projektov, nekateri živijo tudi od socialne podpore, drugi pa še vedno študirajo. In prav zaradi teh okoliščin ter predanosti podzemlju in estetiki »naredi sam« se Jaga Jazzist nenehno razvijajo, iščejo nove izrazne poti, so bržkone selektivni ob odločitvi o izbrani zvočni usmeritvi ter nenazadnje nikoli ne občutijo pritiskov glasbene industrije. A da ne bo kdo pomislil, da imamo pri Jaga Jazzist opraviti z »zelenci«, ki šele stopajo na pota iskanja lastne identitete. Sploh ne, saj so nastali že pred skoraj desetimi leti v malem mestecu Tronsberg v bližini Osla, ko so bili še vsi člani benda v adolescenci. Eden od idejnih vodij – saksofonist, flavtist, klaviaturist in kitarist Lars Horntveth – je tedaj imel komaj štirinajst let, osnovno ogrodje pa je zgradil skupaj s sestro Lino na tubi in melodiki ter z bratom Martinom, neustrašnim tolkalcem in klaviaturistom.

Ko prisluhnem njihovi drugi plošči The Stix, ki je izšla že lani za Norveško tržišče pri neodvisni in zelo agilni založbi Smalltown Supersound, lahko takoj zaznam očitno posebnost benda. Čeprav imamo opraviti z obsežnim orkestrom, sam kolektiv zveni celovito, ne le kot združba posameznih delov. Kompaktno, melodično, hipnotično in občutljivo na vsak premik. Jaga Jazzist so osnovani na demokraciji, saj lahko vsak v zvočni ustroj benda prinese lastne ideje ali že izdelane skladbe, ki jih v ustvarjalnem procesu nato na novo aranžirajo, predelajo in raztrgajo ter čez njih živo »jammajo« v iskanju prave atmosfere. Plošča je pač prežeta s studijsko manipulacijo in z živim, koncertnim ozračjem. Meja, ki loči digitalno od organskega, je namreč ponovno zabrisana, tekoči in izrazito opojni komadi pa so bržkone večplastni, kompleksni, strukturno polni in tempirani do skrajnosti. To jim vsekakor omogoča obsežen instrumentarij, ki seže od kitar, basov, različnih klaviatur, tolkal, pihal, trobil, godal do elektronike, naprav za ritem in vibrafonov.

In prav barvita in raznorodna preteklost protagonistov bendu omogoča prepletanje mnogoterih žanrskih podob. Naj vas samo ime Jaga Jazzist ne zavede, saj je ljubezen do jazza le ena od obsedenosti. Skozi ploščo The Stix se namreč razplete preja postrockovskega orkana, progresivnega rocka sedemdesetih let, eksotičnih, tudi kubanskih in afriških ritmov, drum'n'bassa, psihedelije, duba in še česa. V spomin pa spontano prikličejo tudi take kulte, kot so Tortoise, Squarepusher, Mice Parade, The Dylan Group in Tied and Tickled Trio.

Danijel Mežan