KRAFTWERK

Tour De France Soundtracks

EMI, 2003

Ko skušamo zaobjeti vpliv düseldorfskih elektropop pionirjev na razvoj elektronskih godb, le stežka najdemo vse vzvode in posledice, ki so jih dosegli njihovi natančno programirani strojni ritmi. Tradicija Kraftwerkov sega veliko dlje od najbližjih in najbolj očitnih potomcev brezčasne naveze, ki je v studiu Kling Klang zavidljivo število let ustvarjala glasbo, ki v marsičem kaže njihovo klasično glasbeno izobrazbo, obenem pa jo po vsej črti negira in postavlja na nove temelje. Njihovi miselni vzorci, robotska estetika in elektronski pogled na glasbeno zgodovino so po svoje brezupno zagledani v preteklost, kot neke vrste naivni futurizem, po drugi strani pa je prav ta otroška navdušenost nad novimi glasbenimi elektronskimi napravami rodila glasbeno revolucijo, za katero bodo mnogi še vedno trdili, da je dokončna. Kljub vsemu si moramo priznati, da Kraftwerk pripadajo tako elektroniki kot rock'n'rollu, tako popularni glasbi kot klasiki – to njihovo delovanje zavija v nekakšen nerazrešeni konflikt. Kako bi jih sicer lahko na začetku osemdesetih let temnopolti hiphopovski izvajalci iz New Yorka citirali kot najbolj »funky« skupino iz Evrope, ko pa vendarle vemo, da v Kraftwerkih ni nič »funky«, razen morebiti njihovi glasbeni prevratniški principi, ki kljub vsemu ostajajo zakopani v tradicionalne matrice ritma in melodije. Nemški druščini pač ne pridemo do konca, čeravno so si do konca nehote prišli sami, čeprav s približno desetletje in pol dolgim odlogom. Skupina je po vseh pravilih veljala le še za muzejski razstavni eksponat, ki so ga razkazovali edino na redkih koncertih ob izbranih priložnostih; po albumu Electric Café leta 1986 je padla v dolgo obdobje lenobnega opazovanja, kaj se dogaja z njihovo zapuščino. Do leta 2000 niso razen priložnostnih ponovnih izdaj in remiksane plošče The Mix posneli nič novega, razen komada Expo 2000, ki so ga naročili organizatorji istoimenske prireditve. Seveda je prav ta mala plošča začela zbujati upe, da se v studiu Kling Klang vendarle nekaj dogaja. Ralf Hutter in Florian Schneider, po neki logiki edina preostala glavna stratega kraftwerkovskih estetik in nekakšna zvočna absolutista že od samega začetka, sta v nedavnih intervjujih vztrajno trdila, da je skupina od osemdesetih let naprej vsak dan po osem ur prebila v studiu in skladala nove pesmi. Rezultati bi morali biti sicer obilnejši, toda njihovi zvesti navdušenci se bodo morali kljub vsemu zadovoljiti z novim izdelkom, ki je že vizualno sumljivo podoben neki od njihovih malih plošč iz leta 1983, ki nikoli ni prišla do prave izpolnitve. Izvorni kos Tour De France je bil namenjen albumu Technopop, ki pa zaradi spleta okoliščin ni bil nikoli posnet, sama pesem je ostala pozabljena v družbi drugih velikih hitov. Album Tour De France Soundtracks torej nadaljuje na predpostavkah originalnega komada, saj sta naslovnica albuma, ki je skorajda identična originalni, ter tudi zvočna vsebina prepredeni z malce neprijetnim občutkom pretiranega recikliranja. Kolesarske obsedenosti na vsak način ostajajo, mogoče celo bolj izrazito, saj je vsa plošča posvečena izključno tehničnim in ideološkim aspektom njim tako priljubljenega kolesarjenja. Menda je nekdanji član skupine Wolfgang Flur nekje zapisal, da se mu je na začetku osemdesetih let zdelo, da so Hutterju in Schneiderju bolj kot glasbene naprave, semplerji, sintetizatorji in mešalne mize pomembni kolesarski katalogi in pa seveda samo kolesarjenje. Tako sicer dobimo občutek pristnega germanskega telesa, prepredenega s tehnološkimi dosežki in strogo mentalno disciplino, obenem pa ustvarja tudi veliko razdaljo od vsega glasbenega. Glasba je le v funkciji dogodka, ki ga opisuje. Najnovejši izdelek veteranov se sicer spogleduje s sodobnimi elektronskimi godbami, to nam daje vedeti, da sta Hutter in Schneider budno spremljala dogajanje okoli sebe, vseeno je na plošči še veliko retrogradnega. To v končni fazi niti ne more biti slabo, saj tako veliki esteti, kot so Kraftwerk – resnici na ljubo – ne bodo več odkrivali novih glasbenih ozemelj; to nalogo so že zdavnaj prevzeli drugi novodobni glasbeniki. Dobimo torej variacije na staro temo, obogatene z novimi elementi, ki navdušujejo s spretno izvedbo, na posnetkih pa je čutiti patino in miselnost izpred dvajsetih let. Kraftwerk remiksajo sami sebe, in to bodo morali početi do neskončnosti, saj je po svoje že celotna novodobna elektronika velik remiks njihove diskografije. Največja težava je torej pobeg iz začaranega kroga večnega ponavljanja, kateremu očitno niti Kraftwerk ne bodo ušli. Sami so namreč preblizu osi, da bi se lahko nehali vrteti, njihova glasba pa je še vedno tako premišljena in dovršena, da jim lahko očitamo le godbeni konformizem in rahlo zaspanost. Ceniti pa moramo odločenost in občutek za tveganje, ki si ga lahko privoščijo le redke legendarne skupine, ne da bi v polnem slogu pogorele. Tour De France je torej polnopraven uspeh, dokaz, da stari mački še vedno obvladajo tempo, ki so ga pred desetletji postavljali sami. Sestavili so korekten in soliden album, celo z nekaterimi presežki, ki pa v nobenem primeru ne bo nadaljeval glasbene revolucije, ki so jo Kraftwerk zaganjali na sredini sedemdesetih let.

Jure Matičič