DAVID LANG

Child

Cantaloupe Music, 2003

V glasbi Davida Langa (obsežen intervju z njim objavljamo v tej številki Muske) lahko ves čas opazujemo napetost med strukturo, konceptom, ki vodi celotni potek skladbe, in med emocionalnim, čistim glasbenim protipolom. Obe skrajnosti se prepletata: strukturni okvir skladbe je določen tudi zato, da je čustvene dimenzije lažje nadzorovati. Kot beremo v intervjuju, Lang o svojih skladbah razmišlja kot o meditativnih objektih, v katerih obstajajo strukturna mesta, na katerih se lahko poslušalec zaustavi in prisluhne. Glasba mu z nobenimi očitnimi čustvi vnaprej ne sugerira, kaj naj v tistem trenutku občuti in česa naj si želi.

Med Langovimi skladbami iz zadnjega obdobja, ki sledijo tej zamisli, najprej pomislimo na The Passing Pleasures, 45-minutno skladbo za ozvočen orkester, bas klarinet in ženske glasove – sanjsko glasbo, ki jo sestavlja zgolj en sam, prelep akord, ki počasi razpada.

Vendar se okoli podobnih pristopov vrtijo tudi skladbe z nove plošče Child, ki je izšla pri Cantaloupe Records, založbi, ki deluje pri Bang on a Can. Gre za pet skladb za največ sedem izvajalcev, ki jih je Lang v zadnjem obdobju napisal za različne evropske skupine, specializirane za izvajanje sodobne glasbe. Dve izmed njih je napisal posebej za milansko skupino Sentieri Selvaggi, ki pogosto izvaja dela mnogih drugih ameriških skladateljev, igra pa tudi v posnetkih Langovih skladb za ploščo Child.

Child je meditacija o otroštvu in spominih. Skladbe so izjemno preproste, sestavljene iz enostavnih in toplih fragmentov, ki lebdijo v zraku v nenehnih ponavljanjih, iz katerih so sestavljene. Njihova preprosta lepota in skorajda nedolžnost morda nosita v sebi tudi kanček teme in bolečine, vendar mora njihove votle zvočne pokrajine vsak poslušalec sam napolniti z lastno čustveno vsebino. Glasba po strukturni urejenosti nekoliko spominja na zgodnje skladbe Philipa Glassa iz začetka sedemdesetih let, po čustvih pa zelo spominja na nekatere skladbe angleškega skladatelja Gavina Bryarsa. Tudi instrumentacija skladb je zelo preprosta, vendar njihova izvajalska »nezahtevnost« od glasbenikov zahteva posebno zbranost in natančnost. Četudi se Lang pri skladanju zanaša na različne glasbene »formule« in logične modele, ki jih razvija vsakič znova in z njimi pocesira potek posamezne skladbe, je končni rezultat po glasbeni plati zelo naraven. Poslušalec le s težavo opazi, da se je znašel v zelo nadzorovanem in strukturiranem glasbenem okolju.

Peter Kus