LFO

Sheath

Warp Records, 2003

Naslovnice elektronskih časopisov, ki se ukvarjajo s plesno elektroniko, so v začetku septembra v velikem slogu napovedovale povratek raverskega gibanja, ki se ga raverski veterani spominjajo iz začetka devetdesetih let. Razlog za takšno časovno potovanje je pravzaprav le ena sama plošča angleškega producenta Marka Bella. Tudi njega je nekako prestavilo za deset let v preteklost, med angleško mularijo z dihalnimi maskami na obrazih, acid linijami v zvočnikih in s trdimi ritmi takrat še rosno mlade sheffieldske založbe Warp v nogah. Tok dogodkov je Marka Bella, polovico legendarnega dueta LFO, ki sedaj deluje kot solistični projekt, čisto preprosto prestavil iz samega začetka do skrajnega konca delovanja, medtem ko se vmesno obdobje v zrcalu novega albuma Sheath zdi le polovično in po svoje nedokončano. Mark Bell se je moral vrniti v preteklost, da je lahko nadaljeval s sedanjostjo, in leta, ki so sicer prinesla album Advantage, kakšnih radikalnih inovacij razen koproducentskega dela niso prinesla. Omeniti moramo, da je bil Bell prav na producentskem področju več kot dejaven, saj je v zadnjem času sodeloval z elektropoperji Depeche Mode, njegovi glasbeni intuiciji se je popolnoma zaupala tudi islandska diva Björk, kateri je posnel dva odlična albuma ter soundtrack za film Dancer In The Dark. Menda ga je Björk k sodelovanju vabila že v času, ko je še pela pri skupini The Sugarcubes, Bell pa pravi, da o tem nikoli ni resno razmišljal, saj se mu je preveč dogajalo v lastnem glasbenem univerzumu. Omehčal, mogoče tudi zaradi rahle krize projekta LFO, se je pri albumu Homogenic, ki je tudi Björk pokazal v popolnoma novi luči, s temačnimi, atmosferičnimi ritmi in temačno elektroniko. S takšno estetiko poskuša Bell nadaljevati tudi na albumu Sheath, čeprav bi ga lahko označili kot zelo funkcionalno plesno glasbo, ki se v marsičem spogleduje z zgodnjimi ploščami, ki jih je Bell naredil pod psevdonimom LFO. Originalnega drugega člana legendarne tehno zasedbe Geza Varleyja tako ali tako ni več poleg, Bell pa celo trdi, da je sam naredil več kot devetdeset odstotkov produkcije, odstotek je bil še večji pri drugem albumu. Ob izidu novega albuma je zanimivo opazovati Bellov kompromis, saj je pristal na agresivno promocijo, ki med drugim vsebuje tudi njegove fotografije, osebnostne profile in podobne marketinške strategije. Kaj takšnega si na začetku njegove kariere skoraj nismo mogli predstavljati, saj je bil zavzet anonimnež v glasbeni industriji, kljub slavi je ostal prikovan na domači Leeds in dobesedno zavračal kakršnokoli medijsko izpostavljanje. Sedaj založba Warp uporablja drugačen pristop: želijo posneti video za prvo malo ploščo z albuma, Bell pa naj bi se z LFO odpravil na obsežno turnejo, ki ga bo po dolgih letih studijskega dela zopet izpostavila množicam oboževalcev. Položaj v marsičem spominja na prva leta delovanja, ko je mala plošča LFO pomenila prvo veliko odkritje založbe Warp in se prodala v 130.000 izvodih, plošča Frequencies pa se je brez težav vpisala med deset najvplivnejših izdelkov na britanski tehno sceni. Nedvomno je Mark Bell tisto zgodnjo raversko evforijo avtentično prenesel na novi album, ki je v tem pogledu nadvse retroaktiven, po drugi strani pa si lahko predstavljamo, da je tehno glasba konec koncev naredila poln krog in se iz brezglavega eksperimentiranja spet vrnila nazaj h koreninam. Celo naslovnica albuma Sheath je presenetljivo podobna albumu iz leta 1991, s figuro plesalca brez obraza v ozadju in z nekakšnim digitalnim, evforičnim občutkom. Ostanejo torej ozračja, polna pričakovanja, tehno in elektro ritmi in nenadni izbruhi elektronskih napadov. In seveda še otroške dude, piščalke, plišasti klobuki, krema Wick, smeški na majicah ter pošten odmerek čistih E-jev. Rave up.

Jure Matičič