Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Danijel Mežan

RAZ MESINAI

Resurrections For Goatskin

Tzadik, 2003

Eden od redkih »preživelih« illbientalnih ustvarjalcev, ki še dandanes ostaja na originalnem površju, je bržkone tudi multiinstrumentalist Raz Mesinai, čigar preteklost je marsikomu dobro znana. Predvsem ko si v spomin prikličemo njegovo odraščanje v begunskih centrih v puščavi Sinaj, preučevanje tradicionalnih bližnjevzhodnih tolkalskih tehnik, nenehno nasprotovanje krvavi izraelski politiki, večnamenski aktivizem in nenazadnje samosvojo simboliko, ki je bila osrednja točka njegovih dveh glavnih projektov: že razpadlih gverilcev Sub Dub ter »multikulti« fenomena Badawi. In če sta ta projekta delovala predvsem v sferah arabske zvočne tradicije in dubovske talilnice, je v zadnjih nekaj letih prišel do izraza tudi v mutiranem miljeju improvizacije in elektroakustike, ki mu ponujata še več prostora za manevriranje. Zanimivo, da nova plošča – že tretja v zadnjih štirih letih – le še enkrat dokazuje, da njegove zvočne ideje zvenijo sveže, v sozvočju s časom, brez opaznih posledic ter se z veliko mero občutka opirajo na konsistenten in razpoznaven razvoj identitete.

Njegova solistično podprta zgodba se je namreč začela konec devetdesetih let, ko je izdal nadvse čudaški in grozljiv album The Unspeakable, ki se ga je oprijela prav zanimiva legenda. Prvotno je bil namreč mišljen kot soundtrack za »ne-vem-že-katero« nadaljevanje grozljivke Hellraiser, a so ga nadrejeni zaradi neustreznosti kaj hitro zavrnili. A Mesinai se ni dal motiti, objavil ga je kot samostojno ploščo, ki se je kaj hitro distancirala od prvotnega namena. Ob tej priložnosti se je potopil v zmes minimalizma, nove klasike, komorne glasbe in elektroakustike, ki je bila neverjetno težko prebavljiva, tempirana in celovita izkušnja, občutljiva na vsak premik in nepredvidljiv rez vsebine. Še dlje je šel Mesinai leto pozneje, ko se je prvič spečal z velecenjeno Zornovo založbo Tzadik, ki je izdala pretresljivo ploščo Before The Law, ki je začrtano zvočno pot le še poglobila, razčlenila na miniaturne impresije in se neposredno osredotočila na zvočno upodabljanje literarnih del Franza Kafke. In tokrat se je nasploh prvič pripetilo, da se je Mesinai poklonil tudi židovskim koreninam ter eksperiment in radikalen pristop k ustvarjanju raztegnil do skrajnih možnih meja.

Čeprav so plošče, ki jih Raz Mesinai izdaja pod pravim imenom, predvsem solistični izdelki, to drži le deloma. Že res, da vse napiše, aranžira in obdela sam, a si za realizacijo vedno izbere tudi obilico pomočnikov iz newyorškega »downtowna«. Postava je vedno spremenjena – usmerjena predvsem v zadovoljevanje trenutnih potreb. In če je v preteklosti angažiral taka imena, kot so priznani Mark Feldman, Ralph Farris in Shelley Hersch, na tretji plošči Resurrections For Goatskin spet najdemo povsem nova imena. Poleg Mesinaija, ki posega po elektroniki, piščalih, klavirju in raznoterih tolkalih, na albumu zasledimo še Marcusa Rojasa na tubi, Tima Barnesa na tolkalih in Okkyunga Leeja na čelu. Že spisek uporabljenega instrumentarija nam da slutiti, da je tokrat razgradnja komorne glasbe in nove klasike prisotna le v manjšini, saj se album posveča predvsem elektroakustični zmešnjavi, pritajenemu jazzovskemu občutju in minimalističnemu odtujevanju ter se ponovno vrača k preučevanju ritmične zapuščine Bližnjega vzhoda. To je vsekakor novost njegovega početja pod pravim imenom, saj se je vedno hotel distancirati od tistega, kar je počel že z Badawi in s Sub Dub. A razvoj teče dalje svojo pot, to je skozi osem zapisov več kot očitno. Nenazadnje je kose muzike še občutneje raztegnil in podaljšal, saj imamo prvič opraviti z izdelanimi in bujno strukturiranimi skladbami, ne več z vrsto kratkotrajnih in ekspresivnih miniatur. Novost zasledimo tudi v dejstvu, da je tokrat izstopajočo vlogo godal s predhodnih plošč nadomestil ritem, ki je osrednja točka albuma, saj povezuje vse dele v zaokroženo celoto.

Danijel Mežan