GENE PARSONS

The Kindling Collection

Sierra, 2003 (Ponovna izdaja: Audiophile Gold CD)

Gene Parsons je spregledano ime ameriškega rocka poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Glasbeni novinarji radi pišejo o njegovem delu, novih ploščah in drugih projektih – Gene Parsons je na primer izumil string bender, posebno kitarsko napravo, ki omogoča, da električna ali akustična kitara zveni podobno kot kitara pedal steel –, le malokrat pa resnično opozorijo na vrhunec njegove glasbene kariere, ki se najlepše zrcali prav v glasbi albuma z naslovom Kindling, danes dosegljivega v luksuzni avdiofilski izdaji kalifornijske založbe Sierra.

Plošča s tem naslovom je bila posneta pozimi leta 1972 in spomladi leta 1973 v studiu založbe Warner Bros v Hollywoodu ter lepo ponazarja, kaj se je tedaj dogajalo v ameriškem rocku. Country rock je bil namreč na vrhuncu (skupina The Eagles je leta 1973 izdala ploščo Desperado) kar zadeva prodajo plošč, po ustvarjalni plati pa je že skoraj zašel v slepo ulico in začel kazati prve očitne znake staranja, za to nekateri kritiki krivijo prav komercialno naravnanost skupine The Eagles. Gene Parsons – ne smemo ga zamenjevati z Gramom Parsonsom, saj nista bila niti v sorodu, sta pa oba med drugim igrala v skupini The Byrds – je bil sodeč po kakovosti albuma Kindling tedaj pravi osamljeni popotnik po prelepih puščavah ameriškega Zahoda. Ploščo odpre prelepa skladba Monument v slogu starega bluegrassa in še posebej skladbe Pig In A Pen. Gene je glasbeno vizijo očitno napajal ob neizmerno globokem studencu ameriškega countryja in še posebej bluegrassa, v nekaterih skladbah – takšna je na primer On The Spot – pa se je spogledoval tudi po cajunu, za katerega ga je navdušil violinist Gib Guilbeau. Med vidnejše dosežke na albumu moramo vsekakor uvrstiti tudi po mojem mnenju eno najboljših različic skladbe Willin’ Lowella Georgea. Svojevrsten čar imajo tudi skladbe, ki jih je Gene Parsons zaigral popolnoma sam. Je namreč multiinstrumentalist, še danes na ploščah igra različne kitare, bendžo, pedal steel, bas, orglice in še kaj. Čeprav plošča Kindling ni v celoti podrejena postulatom kalifornijskega country rocka, jo sam kljub številnim naivnim skladbam uvrščam v sam vrh tako imenovanega kozmičnega rocka prve polovice sedemdesetih let. Konec koncev daje prav mladostna naivnost glasbi poseben čar.

Za nameček gre tudi za zelo soliden posnetek, svojevrstno vrednost pa novi izdaji tega albuma daje tudi pretanjen izbor pesmi, ki jih je Gene Parsons posnel s skupinama The Byrds in The Fyling Burrito Brothers. Menim, da bo ta album zaradi dobrega zvoka in presenetljivo prepričljivega igranja – na snemanju je bil tudi nepozabni kitarist Clarence White, eno skladbo pa je zapel Ralph Stanley – zadovoljil kriterije vsakega zahtevnega poslušalca, ki mu country in bluegrass le ne gresta preveč na živce. Moramo se zavedati, da ti glasbeniki odlično obvladajo svoja glasbila (da večglasnega petja niti ne omenjam) in si že zato zaslužijo pozornost. Žal so plošče založbe Sierra v Evropi težko dosegljive in se boste morali zelo potruditi (www.sierra-records.com).

Jane Weber