RAZLIČNI IZVAJALCI

Yes New York

Vice Recordings, 2003

Da, tam čez dajo nekaj na zgodovinski spomin. Kompilacijska plošča, na kateri so zbrani novejši newyorški izvajalci, se z naslovom klanja četrt stoletja stari – brez zadržkov zapišem – legendarni zbirki No New York. In kakorkoli so bili protagonisti tako imenovane no wave scene (DNA, Teenage Jesus And The Jerk, Mars, James Chance And The Contortions, če se omejim na štiri zastopane na No New York) zaprti v svoj krog, zapriseženi, da prelomijo linearni tok razvoja rock'n'rolla, vključno z zgodnjim punkovskim dogajanjem v klubu CBGB, njihov pomen in vpliv še danes odmevata po širnem klubskem okolju.

Ni treba biti prerok, da bi današnji rockovski produkciji napovedal precej krajši rok trajanja. »Velike«, prelomne plošče v rock'n'rollu so stvar preteklosti, in če se že pojavi kakšen medijsko odmeven izdelek, mu zlahka najdemo zgodovinsko, v večini primerov prepričljivejšo referenco. In nič drugače ni z bendi, ki so zastopani na kompilacijski plošči Yes New York.

To seveda ne pomeni, da so ti bendi slabi, da le prežvekujejo že stokrat prežvečene vzorce. Še vedno večini uspe v preverjenih oblikah najti identiteto, svoj izraz. Vsaj glas. Še vedno kateremu uspe napisati dobro pesem, in ker so večinoma iz posameznih opusov zastopane prav take, ni veliko razlogov za negodovanje. Album pač le povzema tisto, kar se trenutno dogaja v rockovskih klubih New Yorka. Tamkajšnja scena pa je dovolj reprezentativna, da odseva precej širše stanje v rock'n'rollu danes.

Album uvedejo The Strokes, s koncertno izvedbo pesmi New York City Cops. Ne brez razloga, The Strokes so glavni »krivci« za povečano zanimanje za glasbo njihovih someščanov. Vedeti je treba še, da je bila ta pesem zadnji hip umaknjena z ameriške izdaje albuma Is This It, saj je album izšel teden dni po dogodku 11. septembra in bi lahko pesem New York City Cops že z naslovom žalila čustva svojcev umrlih policistov. Dve leti je očitno dovoljšna časovna razdalja, da so pesem dobili v posluh tudi ameriški ljubitelji The Strokes, in sicer v še nekoliko polnejši, udarnejši koncertni izvedbi. Drugo so studijski posnetki skupin, ki se večinoma zgledujejo po postpunkovskih obrazcih, in to angleškega tipa (The Rapture, Interpol, The Rogers Sisters). Za akustični odmor poskrbi skupina Longwave, za prav tak konec pa Unitard. Pod tem imenom se skrivajo vse bolj izpostavljeni The Yeah Yeah Yeahs. Na drugi strani je le ob spremljavi bobnov in basovske kitare neverjetno močan Ted Leo, ne more manjkati niti mutirani disko, prispevajo ga Le Tigre v remiksu lastnikov založbe DFA. Torej nas kompilacijska plošča pelje po dokaj raznoliki ponudbi newyorških klubskih skupin, in ker se vsaka predstavi le s po enim posnetkom, za seboj pa ima že vsaj en album, je Yes New York dobrodošel smerokaz ponudbe tega glasbenega velemesta.

Janez Golič