Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Danijel Mežan

YOSHIMI and YUKA

Flower With No Color

UAL Ipecac Recordings, 2003

Kdor spremlja popularno in malo manj popularno muziko, je za omenjeni japonski gospodični zagotovo že slišal. Yoshimi P-We že vse od osemdesetih let deluje v takih projektih, kot so Boredoms, Free Kitten, Saicobaba in OOIOO, medtem ko se bo kdo med vami imena Yuka Honda spomnil predvsem z novomeške alternativne rockovske scene, saj je ustvarjala v bendih tipa Cibo Matto in Butter 08. In zanimivo, da sta se spoznali že leta 1993 v legendarnem klubu CBGB, kjer so nebrzdano, zunajzemeljsko posebnost razkazovali prav Boredomsi. A z zvočno zaroto sta počakali kar slabih deset let, preden je tudi uradno ugledala luč dneva. Gradivo, ki sta ga uvrstili na ploščo Flower With No Color, je namreč prepojeno z nadvse spontanim ustvarjalnim procesom, saj je nastalo lani v nekaj dneh, ki sta jih skupaj preživeli na japonskem podeželju – predvsem v okolici gore Ikoma in province Kansai. Najeli sta majhen tovornjak, ga natovorili z različno opremo in glasbili ter med pohajkovanjem na svežem zraku snemali prostotočne improvizacije. Zatorej ne preseneti občutek, ki se mi poraja skozi celotno vsebino njunega prvenca. Zazdi se mi namreč, kot da sem na gozdni jasi udeležen v sanjski veseloigri, ki primarno in naravno druži živalski, rastlinski in človeški svet, ki se neobremenjeno mešajo med seboj – ter zabavajo do skrajnosti. Plošča zveni zelo živo prav zaradi naravne okolice, ki ju obkroža in ki se je med snemanjem preprosto ujela v mikrofone. Skladbe so namreč prepolne ptičjega petja, pasjega laježa, brenčanja insektov, šelestenja dreves in zavijanja vetra. In na vse to sta se Yoshimi in Yuka odzivali in zvoke sprejeli za svoje. Zanimivo, da sta kasneje sicer gradivo v nekaj dneh obdelali, dodali nekaj efektov in nekaj delov tudi nasneli v studiu, a to sta storili izrazito nežno: brez pretiranega maličenja originalnih posnetkov in prekinitve njihovega intuitivnega ravnovesja. Celota je skorajda nedotaknjena ter daje poln vtis enkratnega doživetja, saj sta bržkone v studiu le obogatili pisano zvočno teksturo, ki se napaja v močnem avanturizmu.

Zvočna pestrost godbe me sploh ne preseneti, saj sta za zvočne skulpture uporabili bogat instrumentarij: od dadaističnih glasov, ki delujejo kot glasbilo, piščali, basa, kitare, sintetizatorjev, raznoterih tolkal, klavirja, trobente do eksotičnih, tradicionalnih japonskih glasbil. Izbor bržkone poskrbi za nepredvidljivo atmosferičnost, ki z opojnimi melodijami, lebdečimi harmonijami in breztežnimi ritmičnimi pasažami v spomin prikliče minimalizem, ambientalizem, zapuščino šakuhačija ter tudi psihedelijo. Brez občutka tempiranosti, hitrosti in intelektualizma, zato pa z zvrhano mero razigranosti, igrivosti, nalezljivosti, otroškega pogleda na svet in sproščenosti.

Danijel Mežan