ULRICH SCHNAUSS

A Strangely Isolated Place

City Centre Offices, 2003

Virtualna žanrska kategorija, imenovana »indietronika«, je zelo raztegljiva in definicijsko ohlapna, zato me v zvočnih poteh vedno znova preseneča. Temu najbrž botruje tudi dejstvo, da prihaja večina izvajalcev iz raznorodnih glasbenih miljejev in korenini v različnih zvočnih tradicijah. Preden so se začeli ukvarjati z indietroniko, so bili nekateri namreč punkrockerji, drugi popularno, tretji eksperimentalno usmerjeni, četrti spet so pripadali raznovrstnim podžanrom razvejane elektronske godbe. Ulrich Schnauss se lahko šteje med slednje, saj je bil od srede devetdesetih let na berlinski sceni dejaven predvsem v poskočnih in hedonističnih diskotečnih krogih, prisegal je le na minimalistični tehno, house in drum'n'bass. Najbrž vam imena projektov, kot so Ethereal 77, Hexaquart in View To The Future, ne zvenijo kaj preveč znano, a dejstvo ostaja, da mu je šla vloga didžeja zelo dobro od rok. A če je hotel s tovrstno dejavnostjo prodreti na plesišče in zaslužiti denar za preživetje, svežo opremo ali pač novo kolekcijo plošč, pa dandanes z indietronično podobo ustvarja prav poseben zvočni svet le za svojo dušo in osebno izpoved. Kdaj se je zgodila ta sprememba, vam ne morem povedati, najbrž pa je v zvočni zgradbi pogrešal čustva in pristne, naravne zvočne odtenke.

To je bilo več kot očitno že na njegovem solističnem prvencu Far Away Trains Passing By. Ne le zato, ker je zlitje digitalnega in organskega osnova vsakega umetnika v katalogu lokalne založbe City Centre Offices, ampak tudi zaradi skritega dejstva, da vse komade »zavije« v naslove, ki se poleg čustev osredotočajo na nostalgične spomine iz otroštva in vtise iz vsakdanjega življenja. To je bržkone tista rdeča nit, ki povezuje obe njegovi magični in kozmični solistični plošči v zaokroženo celoto. Naslednja stična točka obeh plošč je tudi presenetljiv podatek, da dandanes le redko še izrablja računalniško manipulacijo – če odštejem pritajene breakbeatovske in hiphoperske ritmične vzorce. Za vse drugo bo Ulrich Schnauss raje izrabil instrumentarij, ki seže od kitare, basa, klaviatur, godal do obdelanega, v ozračju porazgubljenega ženskega glasu prijateljice in sodelavke Judith Beck. Ob poslušanju muzike tega ne bi izrekel na glas, a ob vseh podobnostih, ki povezujejo prvenec z novo ploščo A Strangely Isolated Place, lahko najdem tudi nekaj novosti in svežih zamisli, ki identiteto gradijo naprej proti veličastnim in nepozabnim rezultatom. Na novem albumu je namreč atmosfera še izraziteje napolnjena z mnogoterimi sloji, produkcija izpiljena do potankosti in vsakega detajla, komadi so bržkone še bolj strukturirani in dodelani, kosi muzike pa časovno še bolj raztegnjeni. To so vsekakor prednosti, saj ob poslušanju novega albuma kar ne morem najti šibke točke. V to kategorijo ne bi štel niti dejstva, da se Ulrich Schnauss sploh ne trudi zakrivati lastnih vplivov in oboževanih idolov iz preteklosti. Že ob prvih taktih njegove godbe lahko kratkomalo zaznaš, od kod prihaja. Če vas bo mogoče na trenutke spomnil na Cluster, Tangerine Dream, Cocteau Twins, My Bloody Valentine, Slowdive ali pač na Christiana Kleina, vam bom dodelil bonus točke, saj boste na pravi poti. A kljub vsemu mu originalnega pečata v sferah indietronike nikakor ne morem oporekati, saj ponuja nepozabno in skrajno čustveno zvočno izkušnjo.

Danijel Mežan