SUPERSILENT

6

Runegrammofon, 2003

Zazrtost v bližnjo in malo manj bližnjo preteklost eksperimentalnih izletov po zvočnih prostranstvih, v katero so se – ne vedno enako uspešno – podajali nekateri ustvarjalci na smetišču rockovskega dogajanja, nam lahko razkrije ogromno zanimivega in pozabljenega gradiva. To zanimivost dostikrat pokvari posiljeno obujanje fantomskih scen, ki nikoli niso bile toliko resnične, kot nas skušajo prepričati tovrstni mitični revivali. Tokrat pa si ne morem pomagati, da mi ne bi vsaj zadnji del albuma, o katerem je beseda, priklical v spomin naivno pompoznih ter ritualnih kitarskih repeticij, ki so pospremile nekatere veličastne prizore nekaterih Herzogovih filmov, kot je na primer Fitzcarraldo. Zakrivili so jih pač ravno eni bolj obstranskih udeležencev le na pol obstoječe scene tako imenovanega kraut rocka – Popol Vuh. Čeprav ti niti slučajno niso edina ali najpomembnejša asociacija, ki mi jo je priklicalo poslušanje novih Supersilent, je v burnih vodah severnjaške elektronske avant impro gmote dovolj vztrajne plovbe proti toku, da bi jo z lahkoto postavili v kontekst že omenjene Herzogove filmske mojstrovine.

Supersilent prihajajo iz tistega konca Evrope, kjer jokajoče in vsaj meni nadležne pihalske igre Jana Garbareka že dolgo in še zdaleč niso več sinonim za tamkajšnje burno in raznoliko godbeno dogajanje. K temu dogajanju že šest let mnogo prispeva kolektiv Supersilent, katerega prva, kar trojna izdaja sovpada z začetkom založbe Runegrammofon. Supersilent se ves ta čas, kljub izdatni analogni elektroniki in mestoma zelo dovršenemu zvoku v strukturiranih komadih, gibljejo v improvizacijah, katerih studijska obdelava se omejuje zgolj na izbiranje posnetih srečanj. Tako je tudi ta posnetek nastal z obilnim rezanjem studijskih improvizacij, ki so jih odtrganci zagrešili konec predlanskega leta.

Širino zvoka Supersilent verjetno omogoča obilna prisotnost članov v drugih projektih, geografske okoliščine njihove domovine pa jih silijo, da komunicirajo zgolj z glasbo. Tovrstna komunikacija je do sedaj popeljala Supersilent v svobodno improviziranje, rockovsko izživljanje nad električnimi instrumenti, živo elektronsko godbo in v elektronski psihedelični noise, kot je zabeležen na prejšnjem albumu (5). Tokratna, že šesta izdana plošča hkrati zveni kot spoj vsega njihovega dosedanjega početja, a po drugi strani spet povsem drugačna. Kot da jim trdnost in trajnost omogočata brezhibno sporazumevanje in ustvarjanje kompaktnih kosov, katerih strukturiranost nekje napeljuje na misel, da gre za spisane skladbe, kot je čutiti na primer v zvočno raznolikem komadu 6.3.

Eden od članov, Helge Sten, ki se sicer kot producent pod imenom Deathprod pojavlja tudi v mnogih drugih eksperimentalnih norveških projektih, je v nedavnem intervjuju za Wire tak premik k simfoničnemu zvoku priznal tudi sam – lahko dodam, da prav nič v škodo spontanemu komuniciranju članov benda. Kot je rečeno v istem intervjuju, gre pač za zazrtost v samo jedro glasbe, brez okolišenja in dolgovezenja; to jedro se tokrat izraža v tolikšni raznolikosti, da je moč vsak kos na ploščku poslušati kot zgodbo zase. Tako je na primer kolektivnost v komadu 6.2. okleščena na dialog bobnov in milesovske trobente; kitarski 6.4. se v počasnem ritmu in otožni melodiki razpleta vse do epskih razsežnosti, ki spomnijo na razvpit kanadski kolektiv Godspeed! You Black Emperor, filmskost komadov 6.5. in simfoničnost 6.6. pa se prepletata s spominom na že omenjene Popol Vuh in Herzogove filme.

Konceptualna preprostost Supersilent in dejstvo, da jim je v produktivnih ter raznolikih letih skupnega igranja uspelo obdržati vsaj delno anonimnost posameznih članov v korist kolektiva, omogočata poglobljeno koncentracijo na zvok, razvijanje zgodb v pesmih pa omogoča prepuščanje spontanim idejam, ki nastanejo v muziciranju.

Aleš Rojc