THE VANDERMARK 5

Airports for Light

Atavistic Rec., 2003

Kaj naj rečem ob kar nekaj časa pričakovanem novem albumu osnovne zasedbe Kena Vadermarka, The Vandermark 5, da se ne bi ponavljal? Težko si je namreč izmisliti svež superlativ, s katerim bi pospremili predstavitev in poslušanje albuma, kajti dosedanji glasbeni opus tega ključnega ustvarjalca sodobnega jazza na chikaškem prizorišču ter enega tistih izbrancev, ki so tej glasbeni praksi v zadnjem desetletju dali najbolj prepoznaven pečat, je tako nadstandarden, domišljenost dela in prepričljivost izvedb pa se od srečanja do srečanja z njim tako stopnjujeta, da smo ga že zdavnaj prehvalili. Tako mi ostajajo samo še najbolj osnovne kvalifikacije vsebine te novosti: album je odličen, je nesporno značilno Vandermarkov, je bleščeče izveden tudi zaradi izjemne medigre vseh petih sodelujočih glasbenikov, je suvereno voden od začetka do konca skozi vseh devet skladb, ki so spet vse po vrsti sveža Vandermarkova avtorska dela, vsako obeleženo z njegovo običajno gesto posvečenosti kakšni izmed zanj pomembnih in cenjenih osebnosti, ki so včasih javne in tudi nam znane, drugič pa spet ne. Album je kompakten, v poteku nima šibke točke, dramaturško je zajet v prečiščen tekoč zvočni tok, v katerem se skladbe »našpičenega«, jeznega, odločnega razpoloženja mehko prelivajo z zaobljenimi, baladno ubranimi kosi. Unisona igra obeh saksofonistov in trombonista se prelamlja v duete in solistične izlete, ne da bi se zaradi tega enkrat samkrat strgala rdeča nit zvočnega dogajanja. Vse deluje tako logično in brezhibno, kot da je že zdavnaj vnaprej do konca domišljeno. Improvizacija, ki seveda nosi pomembne dele celotne zvočne predstave, je povsem sublimna. Vtis je, da Vandermark in soigralci trdno stojijo za vsako noto, ki so jo odigrali v nekem chikaškem studiu pred letom dni – 22. in 23. avgusta 2002 – in je zdaj trajno zapisana v plošček z naslovom Airports for Light. Ta je izšel z letošnjo letnico spomladi pri čikaški založbi Atavistic Worldwide.

Dve leti sta torej minili od prejšnjega studijskega albuma The Vandermark 5 Acoustic Machine. Primerjalno z njim je na Airports for Light zvok tega agregata še polnejši in bolj zaobljen, vzdušje preveva opazneje izraženo post-swingovsko razpoloženje, še posebej pa očara postmoderen ubran in izrazito dramatičen pristop, ki preveva izvedbe Vandermarkovih balad. Zdi se, kot da poslušaš neke znane jazzovske standarde, ki pa spet niso standardi, saj so od njih povsem drugačni in v njih ne prepoznaš nobenega, ki bi ga že kdaj slišal. In tako postajajo svojevrstni »jazzovski nadstandardi«, če zlorabim aktualni izraz Janija Kovačiča v drugem kontekstu. To je tudi prvi album Vandermark 5, pri katerem je sodeloval bobnar Tim Daisy. In njegov prispevek je več kot obetaven. Sicer pa je ob Vandermarku v saksofone pihal še Dave Rempis, v trombon seveda Jeb Bishop, bas pa je igral pričakovano izjemni Kent Kessler.

Album je običajno obsežen, traja skoraj 70 minut, prične se s skladbo Cruz Campo, ki jo je Vandermark posvetil Gerhardu Richterju, slišati pa je mogoče še skladbe, ki so posvečene Johnu Cassavetesu, Fredriku Ljungkvistu, Rahsaanu Rolandu Kirku, Buddu Jonsonu, Curtisu Mayfieldu in Otisu Reddingu, za sam konec slišimo še Confluence, ki je posvečena Sonnyju Rollinsu. Zelo namenoma in zelo pomenljivo. Kajti za tiste, ki so ali še bodo lastniki prvih 1500 kopij tega albuma, se pustolovščina na tej točki odpre k novim razsežnostim. Skupaj z naslovnim albumom so namreč dobili še posebno darilo: dodaten album povsem normalne dolžine, ki dela iz Airports for Light dvojni CD. Z naslovom Six for Rollins ter z izjemnimi priredbami in izvedbami šestih znanih skladb iz opusa Sonnyja Rollinsa je seveda odločen priklon The Vandermark 5 temu jazzovskemu velikanu. A to je že zgodba za drugo priložnost in žlahtno poslušanje, ki žal ne bo dostopno prav vsem.

Zoran Pistotnik