VAN MORRISON

Bad Reichenhall, Nemčija, 5. 7. 2003

Van Morrison je eden od največjih posebnežev v popularni glasbi. Introvertirani kavboj iz Belfasta pooseblja vse prvine, ki so povsem atipične in »nelogične« glede na obče znano zvezdniško držo neštetih akterjev rokenrola. Redko ga je zaslediti v javnosti, praktično ne daje intervjujev, celo rumeni tisk se ga izogiba. Njegova glasba govori sama zase, in to je zanj dovolj! Na letošnji poletni evropski turneji je to več kot odlično dokazal.

Velikokrat je iz zapisov moč razbrati, kako je okrutna pop industrija, ki se peha za neskončnim dobičkom, spremenila in manipulirala osebnost posameznika; da je postal aroganten, nedostopen, skoraj paranoičen, da z varne distance zapira vse poti do spoznavanja najbolj intimnih percepcij glasbenega ustvarjanja. Vendar je Van Morrison takšno osebnost najverjetneje izoblikoval že sam. Tako sklepamo, če med vrsticami razberemo sporočilo opomb k plošči New York Sessions '67 ali zvemo, da je kot šestnajstletni mulec pobegnil iz šole, da se je lahko pridružil skupini na evropski turneji. Seveda je v isti sapi treba dodati, da je s prvo pravo skupino Them v kratkem času doživel vse prevare založniške industrije, ki je od njih zahtevala, da redno nastopajo po barih Belfasta, se istočasno izogibajo uličnim verskim konfliktom ter delujejo kot irski odmev na The Rolling Stones in The Animals. Van, ki je tedaj požiral plošče Hanka Williamsa, Mahalie Jackson in Leadbellyja, se v vsem tem ni prepoznal, zato je enostavno odšel v svet, kjer je imel umetniški nadzor nad ustvarjanjem. In to je Van the Man, ki ga poznamo danes. To je zgodba o Georgu Ivanu Morrisonu, ki je na notranjo stran ovitka za ploščo Astral Weeks zapisal: »I saw you coming from the Cape, way from Hyannis Port all the way. When I got back it was like dream come true. I saw you coming from the Cambridge port with my poetry and jazz. Knew you had the blues, saw you coming from across the river. Told you on the banks of the river, carried you across. Loved you there and then, and now like a sheep.« In to je zgodba o fantu, ki je v drugi polovici osemdesetih let dobil to ploščo v roke, tisti kos vinila, ki še danes z magičnostjo in interpretativno alkimijo odgovarja na temeljna vprašanja o bistvu glasbe. Pisana kritiška srenja ploščo še vedno uvršča med največje dosežke v antologiji popularne glasbe, njena brezčasna dimenzija in osem zgodb iz otroštva, ki so razpete med umiranjem in ponovnim rojstvom, pa še danes slikajo mitsko človeško duhovno in bivanjsko izkušnjo. S podobnimi koncepti se je ukvarjal tudi največji irski poet William Butler Yeats. Before the World Was Made (s plošče Too Long in Exile) je nedvomno pesem, ki pomeni skupno točko med dvema največjima irskima poetoma, čeprav sta časovno in prostorsko ločena. Oba sta človeka protislovij, zadnja romantika in iskalca identitete. Yeats je kot sredstvo uporabljal črnilo, Van rhythm and blues, jazz in folk. Čeprav nikoli ne bo deležen »prave časti« in masovne popularnosti, je spisek tistih glasbenikov, ki ga omenjajo kot največjega ali kot vplivnega, nepregleden. Najkompleksnejši avtor pop glasbe še vedno govori zgolj z glasbo in se še danes drži izjave, da je bistvo njegovega ustvarjanja obča kohezija, da s poslušalci zapade v trans, s katerim jih popelje iz materialnega sveta. In nedvomno je to res, saj razen nekoč kartona in vinila ter danes plastike in »zgoščenih« zmesi, ni ničesar, kar bi sodilo v ta svet. Njegova glasba lebdi v komunikaciji z nečim, kar je očem skrito; edina percepcija je zmožnost slišnega podoživljanja iskrenosti individualnega izročila. In irski narod je znan po tem. Van Morrison je zato nedvomno eden od največjih fenomenov zgodovine rokenrola, perfekcionist in asket, ki svoje poslanstvo jemlje nadvse resno. Zato je nedostopen, ker bi vsak poseg v njegov individum pomenil rušenje notranjega miru, ki ga potrebuje za nemoteno ustvarjanje. Le tako je lahko iskren in sposoben nuditi glasbo, ki v že slišano vnaša nove odtenke tonalne in pesniške genialnosti.

Vse te elemente je bilo moč zaznati tudi med njegovo letošnjo turnejo. Ko so ljubitelji še suvereno podpirali mize številnih točilnic, saj jim Candy Dulfer kot predskupina v celoti ne diši najbolje, pride – na srečo – informacija, da je Van Morrison »predskupina« samemu sebi. Tako je sledil takojšen premik pod šotor v Bad Reichenhallu, kjer je natančno ob 19.15 suvereno na oder stopil Van Morrison in natančno v uri in pol (do 20.45) odigral predviden program. Tokrat je ponudil dokaj presenetljivo obliko, saj je Van znan tudi po tem, da na koncertu enostavno »ne j*b*« in lahko odigra zgolj novo ploščo ali pesmi, ki so se izgubile v prejšnjih projektih. Tokrat se tega procesa ni držal, še več, zelo korektno in predvsem komunikativno zastavljen program je poleg pesmi z zadnje plošče Down the Road (Chopin' Wood, Talk is Cheap, Days Like This, Only a Dream) ponudil tudi »največje hite« (tako relativen pojem) iz njegove kariere: Precious Time, Here Comes the Night, Jackie Wilson Said, Moondance, Gloria in Brown Eyed Girl. Energija in sinergija sta tako prišli do izraza v najiskrenejši obliki, poslušalci pa prešli v všečno koketiranje z nastopajočimi na odru, med katerimi je kot vedno najbolj hladen ostal Van. Vendar je to že druga zgodba. Van Morrison je ponovno dokazal, da je preprosto največji v tistem, kar počne, da še vedno živi s samosvojo ambicijo, da ustvari glasbo, ki jo ima rad, in pri tem preživi. Preprosta vizualna metafora bi bila miza, za katero sedijo James Joyce, Oscar Wilde, W. B. Yeats in Van Morrison (vsak posebnež v svojem okolju), uživajo velikanske količine Jamesona ter razpravljajo, kako bodo še bolj šokirali sterilno javnost. Naenkrat Van vstane ter pove: »Vaša kontroverzna dela bom vpletel v svojo glasbo! Tako ne bodo vedeli, v katerem času živijo!« In vse to je še danes moč razbrati iz Morrisonove glasbe in odnosa: tisto oddaljeno, zaj***** brezčasnost!

Žalostna, a resnična je ugotovitev, da fenomen in zvočni artefakti Vana Morrisona ne najdejo prostora niti v enem izmed »globalnih« domačih medijev za pop kulturo, medtem ko se zdolgočaseni in večno slišani »šalala« projekti množijo kot gobe po dežju!!!

Gregor Bauman