LAIBACH

Delavski dom, Trbovlje, 24. 7. 2003

Festival Carniola, Grad Khislstein, Kranj, 5. 9. 2003

O skorajšnji vrnitvi Laibacha se je po ljubljanskih ulicah šušljalo že nekaj let, a vendarle se njihov povratek ni pripetil v slovenski metropoli, ampak na obrobju, najprej v domačih Trbovljah, kjer se je Laibach z veliko mero nostalgije in topline predstavil prijateljem in novinarjem, potem pa še v Kranju, kjer je prerojeni kolektiv na festivalu Carniola premierno predstavil koncertni nastop tik pred odhodom na obsežno evropsko in ameriško turnejo. Sedem let čakanja od izida zadnjega albuma in lovljenje priložnostnih koncertov po Sloveniji se je torej izplačalo, predvsem zaradi Laibachovega nadvse prizadevnega združevanja z novimi producentskimi silami, ki trenutno vladajo na slovenski tehno sceni. S tem se je tudi aktualnost glasbenega izraza ponovno približala izredno plodnemu obdobju iz začetka devetdesetih let, ko je nastalo prepogosto prezrto delo, album Kapital, ki ga lahko označimo kot kulminacijo vsega, kar je Laibach naredil v osemdesetih letih, združeno z inteligentno družbeno kritiko in s progresivnimi dogajanji v svetu glasbe. Laibachov novi album WAT se po kvaliteti zopet približa staremu tempu in kondiciji, pri tem so bili nedvomno zaslužni tudi sodelavci Iztok Turk, Umek in duet Temponauta. Dobili smo torej prodoren in inventiven album, ki zvočno in ideološko uteleša pozitivni razkol med modernimi in starimi elementi, ki so že od nekdaj tvorili Laibachovo identiteto. Album torej, ki zahteva kronanje z ustreznim koncertom. Prav tukaj Laibach bolj ali manj hodijo po starih stopinjah, a to nikakor ni slabo. Predvsem na trboveljskem koncertu smo lahko začutili, da gre za dogodek velike simbolne vrednosti, saj skupino vrača nazaj v domače okolje in povezuje z lokalno skupnostjo, obenem pa jo predstavlja v mednarodni luči, če pač sodimo po številnih uglednih gostih dogodka. Med vsemi drugimi smo opazili celo njihovega »šefa« Daniela Millerja. Sam nastop je neke vrste idealna koncertna verzija albuma WAT, saj se je Laibach odpovedal starim pesmim in po pravilnem zaporedju predstavil vse nove skladbe, začenši s huronsko, zborovsko podkrepljeno priredbo Siddharte, ki po pravici povedano nakazuje na neizpolnjene potenciale samega originala. S projekcijami obogateni nastop mineva brez nekih velikih vrhuncev, na sredini sicer postane malce linearen, proti koncu pa se energije s skladbami, kot je Anti Semitism, zopet dvignejo na raven starih Laibachovih nastopov. Poleg tega gledalcu venomer prihaja na misel, da je Laibach v idealnih razmerah vendarle gledališka skupina, zaprta v gledališko škatlo, ki omogoča najboljšo tehnično podporo spektaklu. Prav to je tisti element, ki je manjkal v Kranju. Grajsko okolje Khislsteina sicer poskrbi za slikovito atmosfero, toda improvizirani, sestavljeni oder na žalost ne ponuja enakih možnosti kot polnopravno gledališče (recimo v Delavskem domu) z res močno armado reflektorjev in odrskih pripomočkov. Koncert je izvedbeno prikazal malce razredčeno verzijo trboveljskega, obogateno s starejšimi skladbami in z občutkom, da se v skupini tudi marsikaj spreminja. To nam pove že osnovni trikotnik Laibachove odrske prezence: pevec in dva bobnarja, ki sta ju v novi koncertni različici zamenjali dve brhki mladenki, prav tako v uniformah, z oprijetimi majicami, ki še najbolj spominjata na Laro Croft. Pogrešali smo tudi nekatere stare člane, medtem ko je Dejan Knez, razrešen statusa bobnarja, posrečeno igral norega zvočnega znanstvenika za klaviaturami. Sicer pa je kranjski koncert verjetno podoben koncertni različici, ki jo bo Laibach izvajal na celotni turneji: nadgrajen z nepogrešljivimi hiti, mašo pred koncertom in po njem ter s spektaklom, ki mu med slovenskimi skupinami verjetno ni para. Tudi reakcije so še vedno mešane, saj se del publike zavzeto spušča v komunikacijo s skupino, plapolajo karantanske zastave, mladi skinheadi še vedno salutirajo v prvih vrstah, medtem ko se drugi pač prepuščajo spektaklu, ki se je v Kranju malce kičasto končal s skromnimi pirotehničnimi vložki. Dejstvo ostaja – Laibach je velika skupina, ki tudi po toliko letih delovanja še vedno zdrave sape sopiha po svoji poti in vsake toliko prepriča z odličnim izdelkom. Kar se tiče produkcije spektaklov, škandalov in javnih ogorčenj pa so že tako ali tako nesporni in ničkolikokrat preverjeni mojstri. Končni glas se bo sicer nagibal na stran čistejšega, bolj purističnega trboveljskega koncerta, ki potrjuje, da glavna slava Laibacha obstaja v posebnih dogodkih, ki v konvencionalnih koncertih dobijo le prizemljeni epilog.

Jure Matičič