JAZZ SAALFELDEN 03

Od 29. do 31. 8. 2003, Avstrija

Festival, ki se je v zadnjih letih med tukajšnjimi jazzovskimi maliki oblikoval kot eden referenčnih festivalov tovrstnih godb, je z letošnjim jubilejem stopil med tiste častitljive festivale, ki nikakor niso več le kratkodihe muhe nekajletnice, pač pa skoraj že institucije s patino. Petindvajset let v primerjavi z najstarejšimi festivali v Evropi, med katere sodi tudi ljubljanski, res ni veliko, a na teh starostah lahko le redko najdemo godbenike, ki kažejo stanje zdajšnjega glasbenega zeitgeista. Ti festivali (Montreaux, Dunaj, London) so bolj podobni mondenim razstavam avtomobilov in jaht, kjer se na ogled postavijo neznansko dragi glasbeniki, ki so dragi zaradi minulih uspehov, ne zaradi zdajšnjega ustvarjanja – to pri njih pač temelji na tistem, kar so z glasbilom dognali takrat, ko so se oblikovali v zvezde, pred vsaj dvajsetimi leti ... Saalfelden z jubilejem po letih res koraka proti tem glamuroznim jazzovskim sejmom, a ostaja v osnovi še zmeraj bolj podoben svoji prabiti, v kateri se je v zdaj verjetno že podrtem lesenem solnograškem hlevu oblikovala skupina, ki je kasneje prerasla v Center sodobne glasbe (Zentrum Zeitgenossischer Musik, ZZM), ta pa z lanskim letom v Jazz Saalfelden GmbH. Kljub zdaj povsem poslovni preobrazbi vsa filozofija dogodka še zmeraj v veliki meri temelji na umetniškem zanesenjaštvu zdaj že sivolasih solnograških staroselcev, ki pod dokajšnjim diktatom propadlega elektromagnata Garharda Edra vsako leto pripeljejo v nedrje salzburških vršacev, ovlaženo od dežja, potencialne presežke jazzovskih in parajazzovskih godb. Z lanskoletno ustanovitvijo kluba Nexus, ki med festivalom gosti parafestival komornih in bolj ozko dojemljivih zasedb Short Cuts, je sam GmbH zašel v finančno nezavidljiv položaj, ki se je kazal tudi v lanskoletnem programu, letos pa se položaj že popravlja, vsaj po programu sodeč. Pa tudi Nexus se razvija v klub, kot si ga lahko le želimo. Tako verjamem, da organizatorji tudi zaradi Nexusa, ki med letom gosti zanimivejše glasbenike in se je kot tak bojda povsem »prijel«, bolj optimistično zrejo v naslednjih petindvajset let.

Jubilejni festival je bil jubilejni tudi zaradi zvezdniških nastopov, ki ostajajo na ravni pregovorno zadržanih zvezd. To ne velja povsem za Living Colours, katerih kitarista Vernona Reida smo v preteklih letih na tem odru gledali v mnogo ustvarjalnejših postavah, ki so nudile neprimerno več hedonistične naslade. Tokrat je nastopil s skupino, ki ga je naredila znanega predvsem tistim, ki se jazzu ogibajo. Da to ni značilnost jazzovske publike, se je pokazalo na sobotnem koncertu, ko so predvsem jazzerji ob funkadeličnih godbah vzneseno uživali, čeprav je bilo moč dobiti tudi silikonske zamaške za ušesa ortodoksnih. Tudi James Chance z The Contortions ne spada povsem v jazzovske vode, saj s punkovskim nihilizmom primarno publiko najde drugje. Vendar se s postmoderno širitvijo jazzovskega diapazona tudi punk vse opazneje sliši v jazzovskih koloritih, zato je njegova umestitev v jubilejni festivalski program še kako cum granum sale. Ostaja si zvest in kot tak je njegov nastop izzvenel korektno, s smokingom, pomadami, falzeti, robatim saksofonom in komičnim plesnim zviranjem vred.

Resničnih jazzovskih presežkov, takih kreativnih, je bilo nekaj, a se njihovo število pokorava tragični Gaussovi krivulji normalne porazdelitve. Tako med presežke sedemindvajsetih koncertov usmerjam le Marca Ribota ter norveške Supersilent in Kroyt. Marc Ribot, ki je tokrat dobil naziv Artist in residence, je nastopil na koncertih Short Cuts in tudi na velikem odru. V Nexusu je v solistični kitarsko-pevski verziji pronicljivo dokazal, da je njegova glasbena misel izjemno ostra in samosvoja. Nadvse slikovito je še enkrat pokazal, zakaj mu tesno sledimo že od delovanja v Lounge Lizards. A z leti je njegova kitara ob prej prevladujoči ostrini dobila tudi nadvse nežne zvočne poteze, ki imajo morda korenine v njegovem očetovstvu – ali pa si končno priznajmo, da je bilo med vsemi disonancami in čisto energijo, s katero se nam je razdajal, nekje v ozadju zmeraj čutiti prikrito željo po izvorni liriki. Na velikem odru se je Ribot obdal z basistom Davom Hofstro in bobnarjem Donom MacKenziejem in uprizoril po Los Cubanos Postisos enega najodmevnejših koncertov, ki daleč prekašajo na primer The Young Philadelphians izpred nekaj let in so po dojemljivosti precej blizu protetičnim Kubancem, čeprav brez izrazite kubanske glasbene predispozicije. No, namesto višnje na vrhu smetane smo na Short Cuts dobili še duet Ribota z elektroničarko Ikue Mori.

Supersilent je norveški novodobni trio, ki kot prenekateri drugi glasbo izdatno elektronsko manipulira. Pri tem je najbolj presenetil izdelan nastop, ko so mojstrsko stopnjevali glasbeno razpoloženje in ga v urno dolgem nastopu kljub opoldanskemu soncu, ki je žgalo in taki glasbi pregovorno jemalo avro, pripeljali do ekstatičnega konca. Supersilent, ki baje bolj elektronsko posvečenim nikakor niso neznani, so s kombinacijo klaviatur, trobente in tolkal ter elektronsko manipulacijo pomenili približno tak preboj, kot sta ga lani uprizorila Bugge Wesseltoft in pred njim Nils Petter Molvaer. Taka godba je res v kontekstu jazzovskega festivala bolj opazna kot na kakih prvenstveno elektronskih festivalskih dogodkih, vendar je z domačnostjo z minimalistično filozofijo, ki ji nekateri segmenti jazza mnogo dolgujejo, s širokimi zvočnimi prostranstvi, zvočno materijo kot elementom glasbenega ustvarjanja ter nenazadnje s še zmeraj jasno opazno artistično kompetentnostjo izvajalcev lepo sovpadala z zdajšnjim trenutkom parajazzovskih godb.

Iz podobne snovi so Kroyt, ki glasbeno in geografsko prihajajo iz podobnih prostorij. Trio glasu, vibrafona in kitare je ostal v spominu predvsem zaradi neznansko zanimive elektronske manipulacije vibrafona, kar je počel Oyvind Bradtsegg. Podobne posege, vendar v manj radikalni izvedbi, je uporabljala tudi pevka Kristin Asbjomsen, ki pa je že z lascivno hrapavim glasom, ki bojda spominja na Björk, dosegla vpis v naše glasbene engrame. Zdi se, da se po estetizaciji jazza v osemdesetih letih, ko je založba ECM uveljavila celo vrsto skandinavskih godbenikov od Garbareka, Rypdala, Stensona do Vesale, ponovno začenja zlato obdobje skandinavske kreativne godbe, ki v osnovi le elektronsko nadgrajuje estetizirane osnove naštetih glasbenikov. Zanimivo, v kakšne godbe se obrača tehnicističen glasbeni potrošnik – ali je beg v elektronske pejsaže zvočnih melanholij odgovor na vsakdan, prenatrpan z globalno vasjo? Zanimiv fenomen, ta sodobna norveška parajazzovska godba – sociologi, kje ste, da postavite kakšno umno teorijo?

Toliko o presežkih. Dobri, super, a ne ravno v gornjih treh odstotkih normalne Gaussove porazdelitve, so bili Michel Portal z Louisom Sclavisom, Myra Melford z Be Bred in Dave Douglas s septetom. Če smo Portala spremljali nekaj zadnjih let, je bil v tem nastopu še najmanj tak, kot smo ga poznali – do sedaj je nastopal le s svojo skupino ali pa z Richardom Gallianojem, to je dalo njegovi glasbi pridih kabaretne lahkotnosti. Tokrat je nastopal kot gost Sclavisa in sodelavcev. Sclavis ostaja zvest Primožu Trubarju in geslu našega nadškofa dr. Franceta Rodeta: »Stati in obstati.« Ostaja že zdavnaj potrjeni mag klarinetov, ki je v dialogu s Portalom dobil enakovrednega sogovornika. Obojestranska vznesenost je bila nalezljiva tudi med poslušalci. Myra Melford je s skupino Be Bred izvedla predstavo, podobno tisti na letošnjem festivalu v Cerknem, le da na koncu turneje. Pianistka postaja vse zrelejša, mladostno razsipanje energije, ki je jemalo dih, se umika premišljenim zvočnim intervencijam, ki so navdihnjene sicer s sufijskimi pesnikom Rumijem, a glasbeno temeljijo v sami srži sodobne akustične newyorške downtown scene. Dave Douglas je s septetom izvedel enega boljših koncertov festivala, vendar opazno drugačnega, kot je bil na primer tisti z manjšimi zasedbami. Njegova trobenta je še zmeraj nadvse silovita, zvok jasno prepoznaven, vendar je bil koncept septeta pač drugačen, in le moj problem je, da sem preveč obremenjen z njegovimi malimi zasedbami, kot je Charms of the Night Sky. Zelo pozdravno pa je, da ga ameriška jazzovska industrija, ki ga že nekaj let izbira za trobentača leta, še ni pokvarila. Res pokončen individuum, ki ni podlegel ameriški protiteroristični psihozi; kot edini med nastopajočimi Američani na festivalu je zbral dovolj poguma in se opravičil za Busheve preganjavice. Huronski aplavz je bil pričakovan. Saj smo vendar jazzerji, mar ne?

Nekateri koncerti so šli mimo solidni, a nekako neizraziti in idejno mlahavi. Geri Allen je z novo skupino Time Line predstavila ista občutja kot pred leti ob izidu plošče The Gathering. Sam Rivers je kot gosta v triu pripeljal Stevena Bernsteina, a to ni zadoščalo za veliki pok. Scortch Trio, v katerem je nastopil nam znani basist Ingebrigt Haker Flaten, se je bolj lovil kot ne. Sicer je tako tudi prav – izjema mora potrjevati pravilo, da so Skandinavci ta hip zelo zanimivi. Carla Bley je z znanima sodelavcema, Samom Sheppardom in možem Stevom Swallowom, uprizorila korektno predstavo notiranega jazza, ki pa v sterilni opravi bolj kot v Saalfelden spada na bleščave jazzovske sejme, o katerih sem govoril na začetku prispevka. Če imaš v čevljih mokro od dežja, hlače zamazane z blatom do kolen, dušo pa do kritične mere prežeto z opojnimi substancami, pač ne greš poslušat Zubina Mehte in Marjane Lipovšek, mar ne? In s Carlo Bley je podobno.

Nekateri koncerti pa so šli mimo nas izrazito neopaženi. Najprej otvoritveni Wolfganga Reisingerja, nato pa Frantz Hautzinger, ki kljub Lucu Exu v obveznih kratkih hlačah in črnih dokolenkah ter lakastih čevljih ni dvignil zaspane zgodnje nedeljske morale. Takisto je odšel mimo Rabih Abou Khalil, pa čeprav je imel ob sebi ponovno ljubega tubista Michela Godarda. Dave Holland je z velikopoteznim bigbandom vsekakor zahteven projekt, ne le logistično, tudi glasbeno, a to še ne pomeni, da je uspeh samoumeven.

Petindvajset let festivala v Saalfeldnu ostaja na podobni ravni kot že zadnjih petnajst let. S trudom in premišljenim izborom vse bolj dosegljivih sodobnih godb ostaja eden od referenčnih festivalov v bližnjih prostorih. Vsekakor je bližji kot nekateri drugi, takisto zanimivi – v Ruvo di Puglia, Tamperah, pa berlinski Total Music Meeting, kanadski Victoriaville ali newyorški Vision. Do tja pridemo le redko. V Saalfelden pa dokaj enostavno. In zato redno. Le tako naprej, na veke vekov, ne le na naslednjih 25 let.

Rok Jurič