THE MARS VOLTA in MANUL

Gala Hala, Metelkova mesto, Ljubljana, 6. 9. 2003

Nastop The Mars Volta so sramežljivo, a z dovolj arzenala otvorili sveži Prekmurci Manul. Obetajoči mladinci iz glasbe vzornikov črpajo najboljše, ne glede na to, ali imajo radi Helmet, Sonic Youth ali katero drugo »dratarijo«, tkejo samosvojo glasbeno preprogo, v katero kitarist vpleta zanimiv prež(a)gani glas. Triu manjka edinole koncertna kilometrina, s katero se bodo lahko pohvalili novembra, na sklepnem dejanju Klubskega Maratona. Organizatorjem koncerta tokrat očitamo slabo izbiro koncertnega prostora, saj je oder Gala Hale v veliko primerih – in tudi tokrat – nastopajočim prej kletka kot oder, ki bi dopuščal dovolj prostora za ekspanzivne podvige adrenalinskih bendov. V pričakovanju koncerta naelektrenih marsovcev je bila dvorana primerno zapolnjena z razgretimi obiskovalci v neprezračeni vročini.

Petčlanska postava se je držala vrstnega reda s plošče, preskočila nekaj refrenov, jih razbila na nove enote in v dobri poldrugi uri končala s komadom, ki sklene tudi ploščo, z dramatičnim rekviemom Take the Veil Cerpin Taxt. V zaključeni celoti rock operete, potovanja po sanjskem svetu, v katerem so trki planetov, eksplozije, bitka dobrega in zla, breztežno lebdenje in plutje s polnimi jadri obvezen del vožnje po onostranstvu, so odrske aktivnosti članov benda ponudile nekaj fantastičnih trenutkov teh zgodb, od nevrotičnih, z energijo presežnih »šponiad«, vpleta treh novih tém, ki jih na albumu ni slišati, do moduliranih krautrockerskih vnosov, v katerih je bilo dovolj prostora za improvizacijo in ritmično »groovanje«, ki ga je vodil kitarist Omar. Melanholični vokalni deli so se velikokrat razlezli v predolga soliranja, psihedelične ekshibicije, ki na plošči sicer učinkujejo dobro, pa so na odru precej obledele in razvodenile nastop.

Res je, da so na odru dali vse od sebe odlični bobnar Jon Theodore in novi basist Juan Alderete ter klaviaturist Ikey. Pevec Cedric je postregel s celo paleto različnih glasovnih karakterjev in osebnosti, čeprav je – mogoče ravno zaradi omenjene zadimljenosti dvorane – nekatere pesmi izpeljal razglašeno. Kljub profesionalni predstavi se med bendom in poslušalstvom ni ustvarila pristna komunikacija, v prvem delu koncerta je bilo celo čutiti neko napetost pevca, po koncertu pa videti nekaj razočaranih obrazov, ki še vedno prisegajo na At The Drive–In. Ne glede na različne odzive in na to, pred kolikšno množico igra, bend ostaja zvest svojemu glasbenemu poslanstvu.

HelenaB