Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Marta Pirnar

SIDDHARTA

Stadion za Bežigradom, Ljubljana, 13. 9. 2003

Tempiranje je bilo popolno. Evforija, ki se je začela že konec junija z napovedjo, da bodo Siddharta julija izdali nov album, se je razživela 13. avgusta, ko je plošča res izšla, pravo vročico pa je povzročila napoved bežigrajskega spektakla. Ali jim bo uspelo napolniti stadion? Bo to blamaža leta ali zmagoslavje desetletja?

Dvomi so se kmalu razpihnili ob pogledu na število prodanih kart, ki je bilo iz dneva v dan čedalje večje. Impresivno. Največja (beri: agresivna) marketinška akcija, kar je je bila kdaj priča glasbena Slovenija, je izpolnila manipulativno funkcijo in nalogo opravila več kot odlično. Toda, prosim lepo, bi ljudstvo takole množično drlo na koncert katerega drugega našega izvajalca? Ali bi kdo od njih sploh imel jajca napraviti tako veliko stvar? Odgovor je seveda: Ne! Siddharta je fenomen, s katerim se bodo v bližnji prihodnosti brez dvoma ukvarjali tudi akademski raziskovalci in poskušali odgovoriti na vprašanja, kakšne družbenopolitične in socialne silnice so se tako idealno zložile skupaj, da so pripravile svež teren za vznik idolatrije, ki ji Slovenija še ni bila priča. Katere avdiovizualne zvijače so začarale množice, kakšni tržni mehanizmi so mleli v ozadju, kaj konkretno je tisti Siddhartin presežek, na katerem temelji priljubljenost skupine?

Celotna mrzlica pred koncertom seveda daje mnogo odgovorov na tovrstna vprašanja, s še več odgovori pa je postregel prav bežigrajski spektakel. Napetost, ta osnova vsakega pravega apokaliptičnega izbruha, se je stopnjevala iz ure v uro. Naša paradna radijska postaja se je menda redno oglašala s »kraja dogajanja«, kjer so od zgodnjih popoldanskih ur naprej že bivakirale skupinice najstnikov. To sobotno popoldne so bile misli večine Slovencev usmerjene na bežigrajski stadion, v duhu so videli oder, orkester, plesalce, gledalce in – Siddharto. Največje Siddhartine uspešnice, ki so polnile slovenske radijske valove, pa so jim hočeš nočeš popolnoma obremenile slušne organe. Tudi mrzlica na stadionu je naraščala. Ko so na oder stopili Plan B, je bil to trden dokaz, da je prihod »veličastnih« tik pred vrati; ko je bil na vrsti Umek, je vzburjeno občinstvo počasi že postajalo razdraženo. Jasno, med občinstvom ni bilo ravno veliko takšnih, ki bi z navdušenjem pozdravili slovenskega kralja tehno rave scene in ki bi se sploh zavedali vrednosti njegovega ustvarjanja. V tem so se Siddharta malce ušteli: po eni strani so (verjamem, da čisto nenamerno) dokazali svojo superiornost in s tem superiornost svojega žanra (to pred množico privržencev seveda ni bilo težko), po drugi strani pa so Umeka spravili v dokaj neugoden položaj. Pred žvižgi se je pač nemogoče braniti, še posebej pred popolnoma razpaljeno 30.000-glavo množico, ki gotovo ni prišla na rave party.

Siddharta so na oder stopili celo nekaj minut pred določeno 21. uro. Pogled na oder (na katerem je bil levi del rezerviran za simfonike pod vodstvom Davida de Villersa, osrednji za Siddharto, desni pa za res izjemne plesalce) in uvodno impresivno simfonično muziciranje in žaganje, podkrepljeno s pirotehničnimi učinki (tokrat res zelo v stilu Rammstein), sta v trenutku opravila z brezbrižnostjo. Uvodni in resnično veličastni Japan je maso v ospredju potegnil v Siddhartin svet, ki je dve polni uri privabljal pozitivna čustva in buril domišljijo. »Naj se trese,« je zakričal prevzeti Tomi M. – in treslo se je. Večina od 25 pesmi je bila z novega albuma, fantje so obdelali tudi velik del Norda in le dve pesmi sta bili z Ida. Odličen izbor pesmi je sicer prekinjala tista (vsaj meni) vedno mučna tišina, ki zazija med posameznimi komadi, a tokrat je bila seveda popolnoma razumljiva. Usklajenost s simfoniki je bila pač primarnega pomena, čeprav je bil orkester (s plesalci vred) preveč potisnjen v ozadje. Zaradi stadionskega prizorišča, ki bi terjalo veliko bolj razgibano odrsko postavitev in boljšo kvaliteto zvoka, so preprosto ostali premalo slišni in vidni predvsem za tiste, ki so v morju pisane množice stali v ozadju in križarili sem ter tja, da bi našli primerno mesto, s katerega bi lahko mirno poslušali in gledali koncert. Premajhni ekrani, slabo vidni plesalci, ki so se resnično nagarali, pa njihov trud ni prišel do izraza, in neokusne opazke tistih, ki za Bežigrad očitno nisi prišli zaradi koncerta, ampak raje otresat svoj primitivni značaj in nabuhli ego, so krivi za pritožbe mnogih, ki od koncerta tako niso imeli prav dosti.

A naj se za konec še malo povrnemo h glasbi in nastopu, ki sta pravzaprav temeljni razlog za tole recenzijo. Prav zaradi slabo slišnih simfonikov je bil še toliko bolj impresiven odmor pred dodatkom. Orion Lady v izvedbi simfonikov je delovala kot pravljica, ki se ji je za grand finale najprej pridružil Tomijev resnično izjemen glas in potem ves bend. Čustveno valovanje, ki se je stopnjevalo iz pesmi v pesem, je bilo obojestransko. Bend je poneslo do erekcije, publiko tik pod odrom pa v evforično ekstazo, ki se je materializirala v krikih, petju, mahanju z rokami in fiksiranem pogledu na oder. Karizmatični pozitivec Tomi M. je tokrat govoril manj kot sicer, za to smo mu bili mnogi hvaležni. Konec koncev, kot je na koncu dejal sam, tudi ni imel besed, s katerimi bi opisal svoja občutja in občutja vseh drugih v bendu. Ponos, hvaležnost, veselje, zadovoljstvo in še marsikaj drugega je tlelo tako na odru kot tik pod njim.

Iz perspektive tistih, ki smo, obkroženi z morjem navdušenih fenov, stali v prvih vrstah Siddhartine fronte, organizacijski spodrsljaji niso prišli do izraza, a je na njih treba opozoriti že zato, ker bo impresivna številka prodanih vstopnic mnogim organizatorjem in izvajalcem dala krila za bodoče stadionske koncertne izlete. Z organizacijskega vidika doslej najpomembnejša in najveličastnejša slovenska glasbena misija ni uspela. Z vidika Siddhartinega vnosa pa vsekakor.

Marta Pirnar