Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Danijel Mežan
ODDATEEE, DWAYNE SODAHBERK, DJ RUPTURE, KID-606
Channel Zero, Metelkova Mesto, Ljubljana, 26. 9. 2003
Končno smo tudi na ljubljanskem odru dočakali kalifornijsko gverilsko in uporniško založbo Tigerbeat6, ki je tistega dolgotrajnega večera burila duhove in čistila naše ušesje s tremi silami, pridružil pa se jim je še verbalni delikvent in poulični rapper Oddateee iz Bronxa. Večer je sicer uvedel naše gore list, DJ Borka, ki sem ga ujel le v zadnjih vzdihljajih seta, saj je bila ob deseti večerni uri dvorana še precej prazna, in nič ni kazalo na to, da bi se publika v našem okolišu zanimala za napredno ritmično zmešnjavo, ki jo je ponujal ta bogato založen večer, ki se je raztegnil do zgodnjih jutranjih ur. Celoto je uradno otvoril prav Oddateee, ki je sicer napovedoval razširjeno postavo z dodatnimi soborci, a se je na koncu izkazalo, da bo njegove prostotočne, introvertirane in socialno angažirane verze podložil le DJ z gramofoni, ki se je skrival za imenom Obi-Wan Kanobi. In čeprav je Oddateee našel pot do našega klubovja prav po priporočilu starih koncertnih znancev Dälek (ki so med drugim tudi producirali njegov solistični prvenec – sijajni album Steely Darkglasses), pa je bil daleč od zvočnega klanja in nebrzdane energije, ki jo v živo strežejo hiphopovski gverilci Dälek. Pravzaprav se je njihovi atmosferi – podprti s psihedelično odtujevalnim učinkom in z bobnečimi ritmi – približal le nekajkrat, a kot je sam večkrat poudaril: »Jaz delam svojo stvar, drugačno od drugih, saj nisem recikler.« In čeprav sem pričakoval več, je z vsebino povsem prepričal ter dokazal, da je samosvoj hiphopovski »zabavljač«: zabaven, poučen, oseben in čudaški. Zanimivo, da je celoten nastop pravzaprav podredil konceptu razgaljanja duše in zanimivih zgodb iz njegovega življenja. Med pesmi – v veliki meri podrejene tudi »prostemu gobčnemu slogu«, saj se ni držal začrtanih s plošče – je namreč postavil tudi vrsto kratkih »skitov«, ki so se poleg osebne izpovedi dotikali tudi politične in socialne tematike, manjkale niso niti zgodbe, podprte s teorijami zarote.
Za Oddateeejem se je na odru znašel švedski elektronik in glasbenik Dwayne Sodahberk, ki se je posvetil predvsem izrabi svojega prenosnega računalnika. Čeprav sem pričakoval precej bolj minimalistično in odtujevalno atmosferiko, je nastop ponudil povsem drugačno ozračje in zvočni ustroj, kot smo ju vajeni s plošč. Žanrsko je bil namreč še bolj pisan, zanimanje pa je raztegnil do vseh mogočih zvrsti elektronske godbe in tudi širše: od IDM-a, drum'n'bassa, hrupa, postrocka, estetike clicks'n'cuts, konkretnega, pritajenega hiphopovskega ritma do industrije. Pozna se mu, da redno sodeluje tudi v drugih, slogovno raznorodnih projektih, ter bujni svet zvočnih idej nato prenese v glasbo. In prav zaradi tega, ker je bilo ozvočenje dobro in na trenutke nastavljeno že kar preglasno, so vsi detajli in mnogoteri sloji njegove godbe prišli do veličastnih rezultatov. Zanimivo, da je imel posneta in obdelana tudi glasbila in razrezane vokalne vzorce, to je njegovi digitalni godbi ponudilo tudi občutek naravnosti. Nenazadnje pa tega zares sijajnega nastopa ni pokvarilo niti dejstvo, da je ves čas skorajda negibno slonel nad računalnikom in se prepustil statični, pasivni drži – tako značilni za tovrstne dogodke. A glasba je bila tako silovita in prepolna čustvenih »prelivov«, da je bil že to tisti potrebni presežek, ki je naredil vse druge zunanje vplive povsem nepomembne.
Ni trajalo dolgo, pa se je na odru znašel že Jace Clayton – bolj znan kot DJ Rupture, ki je tudi v živo potrdil, da ima globalen občutek za mešanje različnih muzik sveta, ob zabavi nikoli ne manjkata izobraževanje in širjenje poslušalčevih obzorij, obvladovanje gramofonov ter gradnja miksov brez začetka in konca pa nikoli nista bila stvar vprašanja. To je namreč razvidno že z njegovih razvpitih trakov (mix-tapov), najbolj izpostavljenih Minesweeper Suite in Gold Teeth Thief, v živo pa njegov DJ set na treh gramofonih idejno zasnovo potiska še precej dlje. Mikse namreč sestavlja tudi z manjšim izborom avtorskega gradiva, čeprav je celota pretežno podrejena eklektičnemu izboru različnih glasbenih žanrov drugih izvajalcev – od hip hopa, dancehall ragge, postrocka, arabske zvočne tradicije, jungla, hrupa, digitalnega hardcora, ambienta, avantgarde do še marsičesa. In čeprav komu tovrstno multižanrsko mešanje stilov in neznanih kosov ni ravno ugajajo – to bi morala biti prednost za odprtega duha in ušesne kanale –, pa je DJ Rupture zares izbral pravo malo smetano zanimivih glasbenikov, saj so se skozi njegov set v mutirani in predelani verziji zvrstili, na primer: The Bug, Dead Prez, DJ Mutamassik, celo Cat Power, ki je končala set, Badawi, Mahmoud Fadl in še in še bi lahko našteval. Vsekakor DJ nastop, kakršnih si želim še več.
Kot zadnji – pogojno seveda – pa je prišel na vrsto še šef založbe Tigerbeat6 in nenehni provokator ter agitator Miguel Depedro alias Kid-606. Na dveh prenosnih računalnikih je ponudil točno tisto, kar sem od njega tudi pričakoval: neusmiljeno, tempirano in agresivno zmešnjavo ritma, hrupa in neobičajnih zvočnih preobratov. Klub se je do tedaj že tako napolnil, da smo bili priče vsesplošnemu rajanju in hedonizmu, čeprav se je zvočna zmes gibala tako hitro in neuravnovešeno, da si je vsak omislil svoj plesni korak. In Kid-606 se ni pretirano spremenil od lani, ko sem ga prvič videl v Barceloni na festivalu Sonar. Le da je tokrat nastop podredil bolj napadalni in manj populistični mineštri repetitivne gabbe, tehnoidnosti, hrupa, IDM-a, digitalnega hardcora, distorziranega drum'n'bassa in še česa. Šel je celo tako daleč, da sem pomisli, da bo nastop ponovno prepustil lastnim pop »bootlegom«, saj je v celoto mešal tudi delčke kosov komajda prepoznavne Missy Elliot, Black Sabbath, postpunkovskih junakov A Certain Ratio in nenazadnje starih hit Video Killed A Radio Star. Prav. Predaleč spet ni šel, saj je predstavil tudi kar nekaj novega gradiva, ki se bo novembra predvidoma znašlo na novem albumu za Ipecac Recordings, a pravi učinek je vendar dosegel prav s sproščenostjo in razigranostjo. Res mu namreč ne morem odrekati energičnosti in samosvojega pečata, čeprav ostaja dejstvo, da je na nosilcih zvoka pestrejši in bolj žanrsko pisan, medtem ko na živem nastopu gradi razpoznavno in specifično zvočno identiteto, za katero ne potrebuješ intelekta, ampak se moraš predvsem prepustiti zvočnemu poletu in imeti dovolj fizične kondicije. Vsekakor je bil večer nepozaben in fenomenalen, vsak je lahko prišel na svoj račun, najpomembnejše pa je to, da so bili zadovoljni nastopajoči, organizator in občinstvo.
Danijel Mežan