GLASBENI SEPTEMBER 2003

Od 18. do 28. 9. 2003, Maribor

Letos je v Mariboru potekal že 10. mednarodni festival komorne glasbe. Pred štirimi leti je bilo umetniško vodstvo zaupano hornistu Radovanu Vlatkoviću, umetniku mednarodnega ugleda, ki je v program uvrstil glasbene vsebine avtorjev in del, pogosto zapuščenih na robu standardne glasbene literature, ki pa zahtevajo najkakovostnejše izvajalce. To Vlatkoviću glede na osebne stike, povezane s sodelovanjem z najimentnejšimi glasbeniki sveta, ne pomeni večje težave.

Glasbeni september je v marsičem poseben festival; čeprav traja le deset dni, je z visokimi umetniškimi kriteriji in programsko nestandardno oblikovanimi vsebinami (vsaj v primerjavi s tradicionalnimi koncerti, vezanimi povečini na istega interpreta ali izvajalski ansambel) po tematiki določenega programskega sklopa vedno logično sklenjen v celoto. V zvezi z osnovno idejo ima vsak festival rdečo nit s specifičnim sporedom. Glasbeni september je festival s konceptom, to pomeni, da ne sledi danes zelo razširjenemu modelu festivalskih dogodkov »iz vsakega žepa nekaj«, sestavljenemu iz posameznih celot, ki v celotni programski sliki niso medsebojno povezane. Poleg tega je Glasbeni september mobilni festival. Četudi se vsi koncerti odvijajo v Mariboru, se posamezni koncerti dogajajo tudi v drugih slovenskih mestih in v bližnji tujini.

Letošnji program je bil sestavljen iz petih programskih celot, tematsko oblikovanih okoli skladateljev Edvarda Griega in Huga Wolfa. Prvi programski sklop, Iz Griegovega časa, je slišala tudi zagrebška publika v Hrvatskom glazbenom zavodu. Izbor osrednjih glasbenih osebnosti ni bil naključen, saj se po vsej Evropi na kulturnem področju letos spominjajo 160-letnice rojstva Edvarda Griega (1864) in 100-letnice smrti Huga Wolfa (1903). Grieg pripada najmarkantnejšim skladateljskim osebnostim druge polovice 19. stoletja, a je kljub izjemno pomembnemu opusu šele danes bolj prisoten izven Norveške. Nekje bolj, nekje manj, kar se slovenskega in hrvaškega glasbenega prostora tiče, vsekakor premalo. Grieg je v evropsko glasbo vstopil z jasno oznako – norveški nacionalni skladatelj, to pomeni, da njegovo umetniško izročilo temelji na melodičnih in ritmičnih značilnostih norveške folklore. Istočasno je, ne zgolj zaradi študija v Leipzigu, temveč tudi globokega intimnega doživljanja nemškega glasbenega romantizma, tradicijo evropske glasbe občutil kot svojo. Griegov klavirski in komorni opus je nastal pod Schumannovim in Brahmsovim vplivom, o tem najbolje pričajo same skladbe. Letošnji Glasbeni september je predstavil nekaj primerov Griegovega klavirskega, komornega in vokalnega opusa, s posebno težo na štirih večjih komornih skladbah: to so dve violinski sonati, sonata za violončelo ter godalni kvartet. Poleg vokalne lirike, uvrščene v tretji programski sklop, imenovan Kosilo pri Adolfu, sta bili v prvem sklopu (Iz Griegovega časa) poleg dveh pesmi iz tega programa v verziji za godalni orkester izvedeni popularna suita Iz Holbergovega časa in neznana kantata Od gorá prevzet, za solo bariton, godalni orkester in dva rogova. Ta povsem intimni glasbeni kroki je nastal pod globokim vplivom lepote norveških fjordov v razpoloženju, ki je blizu starim nordijskim pesmim. Pravo odkritje je bila Griegova komorna glasba: violinski sonati, od katerih sta tretjo, v c-molu op. 45, izvedla Andras Keller in Dénes Várjon, prvo v F-duru op. 8 pa Arvid Engegard in ponovno Dénes Várjon. Predstavljeni violinski sonati nedvomno pripadata najlepšim stvaritvam romantične komorne glasbe nasploh, iz nepojasnjenih razlogov delita usodo z repertoarno prav tako zapostavljenimi sonatami Roberta Schumanna. Griegov glasbeni izraz, posebno v mladostni prvi violinski sonati, je enako navdušujoč in liričen kot Schumannov. Poleg tega sta obe deli mojstrsko napisani in zelo zahtevni za oba interpreta. Violinist Arvid Engegard, ki je prvo Griegovo sonato igral na koncertih v Mariboru in Slovenj Gradcu, je s tehnično suverenim in zelo občutenim igranjem dosegel visoko raven globoko dojemljive in umetniško prepričljive interpretacije. Engegard je rojen glasbenik z nepotvorjenim violinističnim občutkom, ki njegovemu muziciranju daje močan energetski naboj.

Zahvaljujoč takšnemu igranju je Griegova komorna glasba zaživela v polnem sijaju.

Že omenjena kvaliteta igranja je poglavitni kriterij za izbor umetnikov za določene programske sklope. Glasbeni september ni festival velikih produkcij (po vsebini to niti ne more biti!), temveč festival najkvalitetnejših glasbenikov in prefinjenega komornega muziciranja »za dušo«, v zadovoljstvo glasbenikom in poslušalcem. Zato se bomo tudi z letošnjega festivala spominjali prav vrhunskih interpretov, ne samo Griegove glasbe, temveč tudi drugih skladateljev (Wolf, Brahms, Reinecke, Wagner, Svendsen, Nielsen, Halvorsen), ki so se znašli na sporedu kot predstavniki iste glasbene dobe. Na tem mestu velja opozoriti na Huga Wolfa, tragičnega in genialnega skladatelja samospeva, rojenega v Slovenj Gradcu, kjer je bila predstavljena druga verzija programa z enostavnim naslovom Hugo Wolf, delno posvečenega Wolfovi vokalni liriki z izbranimi desetimi Mörikejevimi pesmimi. Wolfove pesmi je (kot pred tem Griegove) odpela Randi Stene, mezzosopranistka razkošnega glasu, senzibilna interpretka z izrazitim občutkom za prelivanje pesniškega in glasbenega izročila vsake posamične pesmi. Hvaležna pomočnica je bila pianistka Isabella Simon. Tudi vsi drugi interpreti so bili izvrstni; Godalni kvartet Keller, posebno njegov prvi violinist Andras Keller, violončelist Henrik Brendstrup, ki smo mu hvaležni za čudovito izvedbo Griegove sonate za violončelo, violist Hariolf Schlichtig, kontrabasist Knut Sundquist in izredni Dénes Várjon za klavirjem, danes eden prvih madžarskih pianistov mlade generacije. Omeniti je treba tudi hornista Radovana Vlatkovića, ki je letos kot komorni glasbenik najvišjega razreda dopolnil oblikovanje programa z edinstvenim muziciranjem.

Prvič letos se je koncert Glasbenega septembra odvil tudi v prekrasnem baročnem dvorcu Dornava, s koncertnim prostorom, ki sprejme okrog 150 ljudi. Lepota in zgodovinska vrednost dvorca sta še posebej primerni za tovrstne glasbene dogodke, ki jih ponuja mariborski komorni festival. Ali bo Glasbeni september našel svoj prostor v ekskluzivnem ambientu za glasbene dogodke najlepšega slovenskega baročnega dvorca (ki seveda potrebuje temeljito obnovo), ostaja odprto vprašanje. Zagotovo bi z združevanjem koristi uprave dvorca Dornava in organizatorjev Glasbenega septembra, aktivne ekipe mariborskega Narodnega doma, festival lahko postal edinstven glasbeni dogodek v Sloveniji, pa tudi v širšem evropskem prostoru. To mu zaradi dosedanjih dosežkov in umetniške kvalitete od srca želimo!

Bosiljka Perić Kempf