Letnik: 2003 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Tamara Goličnik

EDINBURŠKI MEDNARODNI FESTIVAL

Od 10. do 30. 8. 2003, Usher Hall, Edinburg, Škotska

Edinburški mednarodni festival predstavlja tri tedne blišča, izzivov in radosti vrhunskih kulturnih prireditev. Prvi festival mesta, po mnenju mnogih enega najlepših mest na svetu, se je začel leta 1947 in je bil mišljen kot prizorišče miru in sloge po drugi svetovni vojni. Sčasoma so ustanovili še druge festivale, na primer Edinburg Festival Fringe, Edinburg International Film Festival, Edinburg International Book Festival, Edinburg Mela in druge, ki se ravno tako odvijajo avgusta. V severni rezidenci angleške kraljice je torej v tem času poplava festivalov, vendar Edinburški mednarodni festival ostaja številka ena in še vedno ohranja in dokazuje sloves odličnosti v mednarodnem svetu umetnosti. S programi, ki jih izvajajo najboljše hiše iz sveta opere, baleta, gledališča in orkestrov, privablja velike množice ljudi z vsega sveta.

Na letošnjem festivalu je bilo mogoče videti več kot 170 predstav, od pomembnejših novih dramskih predstav, predstav klasičnega baleta in sodobnega plesa do glasbenih prireditev. Izvajala se je glasba vseh obdobij, od francoske baročne glasbe do sodobne glasbe z vplivi kitajske, korejske, indijske in japonske tradicije. Zvrstile so se torej predstave korejskega Pansorija, hkrati pa so potekali orkestralni, zborovski, komorni in solističnih koncerti. Tudi to leto so izvedli vrhunske operne predstave. Kot prvo naj omenim celoten Nibelunški prstan R. Wagnerja v izvedbi Škotske opere. Med vrhunce festivala štejeta tudi uprizoritev Verdijevega Macbetha, v katerem je glavno vlogo zapela velika zvezda Violeta Urmana, ter Wagnerjev Lohengrin v izvedbi zvenečih imen, kot so Petra Lang, Hillevi Martinpelto ... Med 22. in 24. avgustom so v Stockbridge Parish Church v kronološkem zaporedju izvedli komplet Beethovnovih godalnih kvartetov. Kvartet Pacifica String je 26. avgusta izvedel komplet godalnih kvartetov enega najvplivnejših skladateljev 20. stoletja, Elliotta Carterja. Vrhunski dogodek je bilo tudi enotedensko gostovanje filharmonije iz Los Angelesa, ki jo je vodil Esa-Pekka Salonen. To leto so se na festivalu zvrstili tudi številni zanimivi dirigenti nove generacije, na primer Ingo Metzmacher, Ilan Volkov, Jonathan Nott in Garry Walker. Predstavniki pianistične elite so bili tokrat: Alfred Brendel, Andras Schiff, Grigory Sokolov, Murray Perahia, Christian Zacharias in še nekateri. Nesporno je vsako leto najbolj popularen dogodek festivala sklepni koncert z ognjemetom. Množice ljudi se zgrnejo v park Princes Street Gardens, da bi videle ta fantastični spektakel. To leto je Škotskemu komornemu orkestru in zboru dirigiral Nicholas Kraemer.

Nekatere od omenjenih vrhunskih umetnikov, ki so nastopili na festivalu v Edinburgu, smo imeli priložnost slišati tudi že pri nas. Spomnim se na primer, kako me je 3. junija 2000 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani z interpretacijami Haydnovih in Mozartovih sonat navdušil pianist Alfred Brendel, ki po mnenju mnogih glasbenih kritikov velja za enega najboljših interpretov dunajske klasike. Žal takrat na repertoarju ni imel del Beethovna, še tretjega velikana dunajske klasike. Na Edinburškem festivalu je to leto poleg Mozartove in Schubertove sonate izvedel Beethovnove bagatele opus 33, 119 in 126, dva rondoja opus 51 in sonato opus 22 številka 11 v B-duru.

Alfred Brendel je že v obdobju med letoma 1958 in 1964 za založbo Vox posnel vsa glavna dela Beethovna, med njimi tudi vseh 32 klavirskih sonat. Po naključju je končal svoje delo za dvaintrideset sonat na dvaintrideseti rojstni dan. V šestdesetih letih je bil prvi pianist, ki mu je to uspelo. V sedemdesetih letih se je ponovno vrnil k Beethovnu in za založbo Philips posnel 32 klavirskih sonat. V sezoni 1982/83 je napravil mojstrsko delo. V enajstih mestih v Veliki Britaniji, Franciji, Združenih državah Amerike, Avstriji, Nemčiji in na Nizozemskem je izvedel 77 recitalov z repertoarjem celotnega opusa Beethovnovih klavirskih sonat. V devetdesetih letih je pri založbi Phlips pričel še z drugim snemanjem celotnega opusa 32 klavirski sonat Beethovna in leta 1996 delo končal. Posnetke je mogoče dobiti posamično in tudi v kompletu. Njegov opus posnetkov pa obsega seveda še veliko več: diskografija pri založbi Philips obsega tudi dela Bacha, Haydna, Liszta, Mozarta, Brahmsa, Schuberta, Schummana, Webra, Schonberga in še bi lahko naštevala. Poleg solističnih recitalov izvaja mojster črno-belih tipk tudi komorna dela, saj je odličen spremljevalec znanih solistov. Kako zelo vsestranska osebnost je Alfred Brendel, dokazujejo tudi dejstva, da je esejist, pesnik absurda, velik ljubitelj slikarstva, kiparstva in arhitekture ter zbiratelj mask.

Letos je bila izjemno zanimiva tudi ponudba strokovnih predavanj na festivalu Insights, v soorganizaciji festivala in Univerze v Edinburgu, med katerimi je bilo predavanje Alfreda Brendla o karakterju Beethovnovih klavirskih sonat. Zdi se mi, da je lahko tako predavanje za pianiste še bolj zanimivo, privlačno in poučno kot sam koncert. Zato sem se odločila, da se odpravim tja daleč na severozahod in doživim umetnika tudi v drugačni luči. Za predavanje ni bilo treba odšteti niti penija, le pravočasno sem morala rezervirati vstopnico in priti tja.

Poiskala sem sedež na balkonu in opazovala obraze v nabito polni dvorani. Mož protokola je napovedal velikega mojstra. Zavladala je popolna tišina in čutiti je bilo napetost pričakovanja. Ko je stopil na oder, je sedel za mizo, postavljeno ob klavirju, in nas nagovoril: »Good afternoon, Ladies and Gentelmen. Today I’ll be talking about character in music as exemplified by Beethoven’s sonates …« V nadaljevanju je poudaril, da ima vsaka sonata svoj značaj, ki sugerira samo izvedbo skladbe. Na značaj sonate močno vpliva njena struktura. Alfred Brendel vidi Beethovna kot arhitekta, ki že od samega začetka polaga kamen na kamen. Svojo »stavbo« gradi po zakonih statike. Beethoven procesualno niza element za elementom, v nasprotju z Mozartom, ki ima raje združitev najlepših melodičnih idej, kot vnaprej izdelanih sestavin. Pianist je svoje misli o karakterju posameznih sonat opisal z glasbenimi ilustracijami in razlagami ter jih uresničil z izvedbami na klavirju. Tako je na primer prvi stavek sonate op. 31 št. 1 v G-duru primerjal z glasbeno ilustracijo ironije. Za drugi stavek sonate op. 53 (waldsteinske sonate) predlaga glasbeno ilustracijo pesmi z gora. Poudaril je, da je poleg karakterja skladbe pomemben tudi karakter istih dinamičnih oznak v skladbi. To trditev je ponazoril na primeru začetka prvega stavka waldsteinske sonate, ki mora zveneti »pianissimo misterioso«, in konca sonate, ki mora biti v »piano dolce«. Spraševal se je, koliko ljudi je sploh opazilo, da se oba stavka sonate in vmesna introdukcija začnejo v pianissimo dinamiki in kako pomembna je za razumevanje celotne sonate. Ob koncu je povedal tudi to, da ni njegov namen uporabljati glasbeno ilustracijo kot neko moderno teorijo o interpretaciji Beethovna, ampak se podati v neke vrste pustolovščino. Tudi v posnetkih ne vidi dokončne rešitve Beethovnovih izvedb. To trditev pravzaprav potrjuje s tem, da je večkrat posnel celoten opus sonat, ker z nekaterimi prvotnimi rešitvami ni bil zadovoljen.

Tako je kar prehitro minilo uro trajajoče predavanje, na katerem je veliki umetnik v resna razmišljanja o karakterju glasbe vpletal tudi veliko humorja. Zelo vesela sem, da sem bila tam, saj sem slišala mnogo zanimivega in poučnega o klavirski interpretaciji Beethovnove glasbe. Vse premalo se pianisti in tudi drugi poustvarjalci glasbe zavedamo, kako pomembno vlogo ima značaj skladb pri interpretaciji. Če še enkrat razmislim o dogodku, se mi zdi, da je bila edina velika škoda to, da ob koncu nismo dobili besedila s predavanja, kajti ozvočenje v dvorani je bilo namreč nekoliko slabše in nekaj besed pianistovega govora ni prišlo do naših ušes. K sreči smo si lahko sami dopolnili manjkajoče besede ob izvedbah na klavirju, saj je igral tako nazorno, da je bilo mogoče popolnoma zaznati glasbene sugestije.

Tamara Goličnik