ELLIOTT SHARP CARBON

La Biennale, Benetke, 15. 9. 2003

Carbon je najstarejši kontinuirani projekt, spreminjajoča se zasedba Elliotta Sharpa, ki smo jo v različici kvinteta videli tudi v Klubu K4 pred več kot desetimi leti. Carbon je glasbena zakladnica, kamor se stekajo najbolj kreativne Sharpove zamisli, pa naj gre za skladbe za orkester ali manjše zasedbe, za rockovsko avantgardo ali sodobno glasbo za klasične koncertne dvorane. Še največkrat so Sharpova dela za Carbon nekje vmes, v neopredeljivem glasbenem polju, kjer seje peščica sodobnikov, ki so v medije vstopili bodisi skozi jazzovska bodisi skozi klasična vrata. Pravzaprav je večina glasbenega programa letošnjega Bienala žela ravno sadove s tega polja, kjer so meje med ustvarjalnostjo zabrisane – bolj kot glasba sama jih določajo izvori posameznih avtorjev. Ti pa so v največji meri predstavljali ameriški ustvarjalni krog, katerega neločljiv del je seveda tudi Elliott Sharp.

Carbon se je tokrat predstavil kot kvartet, v katerem so igrali: Zeena Parkins, klavir in harfa; Sim Cain, bobni; Jim Pugliese, tolkala; Elliott Sharp, kitara, klarinet, saksofon. Izvedli so dve skladbi; novo delo Quarks Swim Free je bilo premierno predstavljeno prav na Bienalu. Med koncertoma Carbon, med katerima je preteklo desetletje, razen dveh protagonistov (Sharp, Parkins) ni bilo nobene povezave. Če je ljubljanski koncert ustvarjal novo muziko z rockovskimi prijemi, je beneški koncert lovil ravnotežje med branjem not, medsebojnim sporazumevanjem in odrsko prezenco vsakega posameznika, ki je prevladovala nad skupno glasbeno sliko. Vsak član kvarteta je bil koncertno tako zanimiv in v improvizacijah tako suveren, da so soočenja obiskovalca s posamezniki na odru zameglila vrednost dela ali pa ga je bilo v takšni konstelaciji težko sprejeti kot zaokroženo celoto. Poznavajoč Sharpove koncerte to niti ni bil njegov namen, saj bomo delo slej ko prej slišali tudi na plošči. Na koncertu pa je, ne glede na to, da je predstavil novo sodobno delo, sledil prepoznavnim koncertnim vzorcem, ki so last improvizatorjev. Prav gotovo je šlo tudi tokrat za večje izvedbeno tveganje, a igranje lastne glasbe, naj bo še tako zapletena in težka za poslušalca, ostaja velik užitek za avtorja in posredno tudi za občinstvo, saj mu avtor z interpretacijo omogoča lažjo pot do oblikovanja čustvenega odnosa do slišanega. In prav to se je zgodilo na koncertu v Benetkah. Carbon, sodeč po programu, ki ga je sestavil Uri Caine, niso bili osamljen primer.

Bogdan Benigar